Svetopisemska prispodoba je zgodba, ki je pripovedana v Svetem pismu z namenom poučevanja neke vrste moralne lekcije. Večina prispodob se pojavlja v Novi zavezi in jih Jezus pove bodisi svojim apostolom bodisi drugim sledilcem. Svetopisemska prispodoba ni namenjena pripovedovanju dejanskega dogodka – namesto tega je mišljena, da prek izmišljene pripovedi posreduje moralno lekcijo. Prispodobe so podobne alegorijam, saj je dobesedni razvoj dogodkov običajno manj pomemben kot globlje sporočilo ali pomen. Pomen biblične prispodobe pa ni skrit za plastmi figurativnega jezika in simbolike, temveč je razviden iz posledic dejanj likov.
Medtem ko se nekatere prispodobe uporabljajo za posredovanje lekcij o denarju, poštenosti in romantiki, je svetopisemska prispodoba najverjetneje osredotočena na povezavo med obnašanjem na Zemlji in nagrado v nebesih. Na splošno se za sporočanje teh idej uporabljajo kratke zgodbe o vsakdanjih dogodkih. Mnogi od njih kažejo, da finančni uspeh na Zemlji ne prinese nobene posebne uslug pri Bogu in zato ni zelo pomemben. Drugi skušajo dokazati, da resnična svetost in morala ne izhajata iz tega, da si prizadevamo biti pobožni, ampak iz dejanske skrbi za druge in dobrega ravnanja z njimi.
Čeprav prispodobe obstajajo v Stari in Novi zavezi in jih pripovedujejo posamezniki, ki niso Jezus, se izraz »svetopisemska prispodoba« skoraj vedno uporablja za označevanje ene od prispodob, ki jih je povedal Jezus. Večina svetopisemskih prispodob o Jezusu izhaja iz evangelijev po Mateju, Marku in Luku. Čeprav se nekatere podobne zgodbe pojavljajo v Janezovem evangeliju, se večina bolj zanaša na simboliko in figurativni jezik in se zato štejejo za alegorije in ne za prispodobe. Svetopisemska alegorija, čeprav običajno vsebuje pomembno in pomembno sporočilo, je ponavadi kratka in nepozabna in ne zahteva, da bi delali skozi gosto simboliko ali metaforo.
Prav tako ni nenavadno, da se svetopisemska prispodoba pojavi v nereligioznem okolju. Jezusove prilike so navdihnile številna različna umetniška in pesniška dela in so pogosto pripovedane v spremenjenih oblikah kot poučne zgodbe brez izrecnega sporočila. Zgodba o usmiljenem Samarijanu je na primer svetopisemska prispodoba, ki se pogosto uporablja za spodbujanje ljudi, da ravnajo na splošno sočutno. Ta svetopisemska prispodoba je tako razširjena, da mnogi religiozni in neverni ljudje pogosto razumejo izraz »dobri Samarijan« kot nekoga, ki pomaga drugi osebi, kadar tega ni dolžan in brez upanja na osebno korist.