Svetlobni senzor, kot že ime pove, je naprava, ki se uporablja za zaznavanje svetlobe. Obstaja veliko različnih vrst svetlobnih senzorjev, od katerih vsak deluje na nekoliko drugačen način. Fotocelica ali fotoupor je na primer majhen senzor, ki spremeni svoj upor, ko nanj sije svetloba; uporabljajo se v številnih potrošniških izdelkih za določanje jakosti svetlobe. Napolnjena naprava (CCD) prenaša električno napolnjene signale in se uporablja kot svetlobni senzor v digitalnih fotoaparatih in napravah za nočno opazovanje. Fotopomnoževalci zaznajo svetlobo in jo pomnožijo.
Naprave, ki vključujejo te senzorje, imajo veliko uporab v znanstvenih aplikacijah, vendar jih najdemo tudi v predmetih, s katerimi se ljudje srečujejo vsak dan. Preprost svetlobni senzor je lahko del varnostne ali varnostne naprave, kot je protivlomni alarm ali odpiralo garažnih vrat. Te vrste naprav pogosto delujejo tako, da sijejo snop svetlobe z enega senzorja na drugega; če je luč prekinjena, se oglasi alarm ali pa se garažna vrata ne zaprejo.
Številna sodobna elektronika, kot so računalniki, brezžični telefoni in televizorji, uporablja senzorje zunanje svetlobe za samodejno nadzorovanje svetlosti zaslona, zlasti pri šibki ali močni svetlobi. Zaznajo lahko, koliko svetlobe je v prostoru in povečajo ali znižajo svetlost na udobnejšo raven za uporabnika. Svetlobni senzorji se lahko uporabljajo tudi za samodejno prižiganje luči znotraj ali zunaj doma ali podjetja v temi.
Skenerji črtne kode, ki jih najdemo na večini prodajnih mest, delujejo s tehnologijo svetlobnih senzorjev. Svetloba, ki jo oddaja optični bralnik, osvetli črtno kodo, ki jo senzor prebere in dekodira. Kode Quick Response (QR) delujejo na približno enak način, čeprav vsebujejo več informacij in jih je običajno mogoče prebrati s pametnim telefonom, če je uporabnik naložil čitalnik kod.
Medtem ko nekateri izdelki, ki uporabljajo svetlobne senzorje, obstajajo že vrsto let, so ti senzorji še vedno pomembnejši, zlasti z infrardečo tehnologijo. Toplokrvne živali, vključno z ljudmi, oddajajo toploto, ki jo lahko vidimo kot infrardečo svetlobo. To energijo je mogoče zaznati z uporabo infrardečih svetlobnih senzorjev, da bi ugotovili, kdaj oseba hodi mimo, v nasprotju s tem, da bi jo aktiviralo drugo, nečloveško gibanje.
Svetlobni senzorji, ki se aktivirajo z gibanjem, ki prepoznajo infrardečo svetlobo, lahko na primer najdete v trgovinah z živili. Ko gre kupec mimo, senzor v vitrini zazna, da gre mimo osebe, in luči se prižgejo. Luči ugasnejo, ko pred ohišjem ni kupca, trgovina pa prihrani pri stroških energije. Številni trgovci na drobno in podjetja uporabljajo podobno tehnologijo za nadzor luči v prostorih, ki niso v stalni uporabi, kot so konferenčne sobe ali stranišča.
Svetlobni senzorji se še naprej uporabljajo v znanosti, od najpreprostejših znanstvenih sejemskih eksperimentov do najnovejših prebojev v vesolju, medicini in robotiki. Roboti lahko na primer uporabljajo svetlobne senzorje za »videnje« in navigacijo po prostoru ter zaznavanje predmetov z zaznavanjem, kako se svetloba odbija od njih. Izboljšave tehnologije optičnih vlaken bodo verjetno prinesle še več prebojev, saj lahko ta tehnologija meri svetlobo in pošilja signale v ekstremnih pogojih ali na oddaljenih lokacijah, kjer električna energija ni na voljo.