Supermehurček je velika zbirka pregretih plinov, ki nastane, ko številne zvezde v sorodnem sistemu umrejo skupaj. Namesto da bi ustvarile eno samo supernovo, zvezde ustvarijo eksplozijo energije in zvezdnih vetrov, ki lahko ustvarijo strukturo s premerom več sto svetlobnih let. Za prepoznavanje supermehurčkov so potrebni posebni instrumenti, ker jih običajno ne najdemo v vidnem spektru. Razumevanje, kako in zakaj nastajajo takšni pojavi, pomaga raziskovalcem izvedeti več o naravi vesolja.
Raziskovalci so bili več kot stoletje zbegani zaradi izvora tako imenovanih kozmičnih žarkov električno nabitih delcev, za katere se je zdelo, da so povsod v vesolju. Niso mogli najti racionalne razlage za svoj izvor, vendar so zagotovo vedeli, da obstajajo, in vedeli so, da imajo planeti, kot je Zemlja, koristi od zaščite spremljajočih zvezd, da bi preprečili izpostavljenost najmočnejšim kozmičnim žarkom. Brez Sonca bi Zemljo nenehno udarjali visokoenergetski delci, ki bi onemogočili življenje.
Z uporabo teleskopov, ki iščejo emisije v območju gama in rentgenskih žarkov, so raziskovalci končno ugotovili, od kod prihajajo kozmični žarki: supermehurčki, razpršeni po vesolju. Supermehurček nastane, ko umre več zvezd, ki so tesno združene skupaj, kar ustvari več ogromnih izbruhov energije v obliki supernov. Poleg tega ustvarjajo tudi zvezdne vetrove, ki se vrtinčijo in segrevajo pline na izjemno visoke temperature. Nastanejo lupine, ki obdajajo segrete pline in ustvarjajo supermehurček.
Sončni sistem pravzaprav leži v središču tega, kar je nekoč bil supermehurček. Raziskovalci so identificirali mehurčke v različnih delih vesolja tako, da so iskali njihov signalni podpis. To jim pomaga določiti starost vesolja, slediti nastanku in smrti zvezdnih sistemov ter izvedeti več o celotni sestavi vesolja. Supermehurčki pojasnjujejo tudi stalen vir kozmičnih žarkov, zaradi česar je velik del prostora zelo sovražen do živih organizmov, ki ne morejo preživeti ob stalni izpostavljenosti visokoenergetskim delcem.
Slike supermehurčkov je mogoče izdelati z barvanjem teleskopskih podatkov, da se ljudem pokaže posebna oblika in struktura teh pojavov. Ne proizvajajo se v popolni obliki mehurčkov, temveč v oblaku plina, ki je lahko abstraktne narave. Nekatere od teh pretvorb, ki se uporabljajo za spreminjanje nevidnih emisij v razumljivo podobo, so vizualno precej osupljive. Tako kot druge slike iz globokega vesolja se tudi slike supermehurčkov včasih uporabljajo v promocijskih materialih za teleskope, astronomske organizacije in vladne agencije, namenjene raziskavam in raziskovanju vesolja.