Subkortikalna bela snov, pogosto preprosto imenovana bela snov, je regija v možganih, ki ima visoko koncentracijo živčnih vlaken. Ta vlakna so prevlečena z beljakovino, imenovano mielin, ki pomaga pri prenosu električnih impulzov po vlaknih. Živčnih vlaken celična telesa ne prekinjajo prav pogosto, zato se električni signali premikajo skozi njih zelo hitro v primerjavi z drugimi živčnimi celicami. V tem predelu možganov se regulirajo številne neprostovoljne funkcije, vključno z refleksi in ravnotežjem. Približno 60 % možganov je sestavljenih iz neke vrste bele snovi, ki v človeškem življenju ustvari na tisoče kilometrov ali kilometrov nevronskih povezav.
Medtem ko popularna kultura bolj pozna sivo snov, zunanji del možganov, ki nadzoruje zavest in kognicijo, subkortikalna bela snov nadzoruje večino funkcij, ki nezavedno skrbijo za delovanje človeškega telesa. Poškodbe bele snovi imajo lahko katastrofalne učinke na telesne funkcije. Bolezen bele snovi je lahko posledica različnih vzrokov, vendar je veliko najpogosteje znanih bolezni posledica težav z mielinskimi ovojnicami na živčnih vlaknih znotraj tkiva. Multipla skleroza (MS) je posledica razgradnje mielina, encefalitis pa je posledica razgradnje mielina in avtoimunskega vnetja.
Poškodbe subkortikalne bele snovi ne povzročajo vedno življenjsko nevarnih težav, v nekaterih primerih pa so lahko ozdravljive ali celo reverzibilne. Količina zdravljenja in napoved za katero koli od teh se razlikujejo glede na poškodbo ali bolezen ter edinstveno stanje bolnika. Na splošno je poškodbe bele snovi vsaj nekoliko ozdravljive, vendar večina povzroči tudi trajne poškodbe in niso popolnoma reverzibilne. Zdravljenje večine bolezni običajno vključuje poskus upočasnitve njihovega napredovanja, namesto da poskuša popraviti škodo, ki jo povzročajo. Bolezen bele snovi, čeprav skoraj vedno sčasoma vpliva na kakovost življenja, ni nujno smrtna.
Večina poškodb subkortikalne bele snovi se kaže kot lezije, ki so pomembne spremembe v strukturi možganov. Ti so lahko videti kot solze, plaki ali različne nenormalne strukture. Pri otrocih se lahko subkortikalna bela snov včasih popravi sama, če je dovolj časa, pri odraslih pa je verjetnost, da se to zgodi, veliko manjša. Vsaka strukturna sprememba možganov, tudi delno zaceljenih, lahko poveča možnosti, da bi bolnik razvil depresijo ali druga zdravstvena stanja. Ohranjanje celovitosti bele snovi je bistvenega pomena za zdravo delovanje možganov in telesa.