Subjunktivno razpoloženje je glagolska oblika, ki se uporablja za izražanje dvoma ali negotovosti v izjavi. Ko nekdo reče nekaj, kar je dvomljivo ali za kar je jasno znano, da je napačno, konjunktivno razpoloženje spremeni obliko glagola, da izrazi ta občutek. Drugič, ko se uporablja konjunktivno razpoloženje, pomeni, da govornik navaja nekaj, kar je želja, upanje ali negotov izid. Ta glagol se v takih okoliščinah razlikuje od glagola, ki bi bil uporabljen v kazalnem razpoloženju, tudi če je preostali del stavka izjavna izjava.
Pogojni stavki ali izjave so najpogostejša in najbolj prepoznavna uporaba konjunktivnega razpoloženja. Fraza, ki se začne s če in nato navaja pogoj, ki je bodisi negotov ali znan kot napačen, mora vsebovati glagol v konjunktivnem razpoloženju. Na primer, nekdo bi lahko rekel: “Če bi bil bogat, bi”, kar označuje stanje, za katerega je znano, da je napačno, in idejo, ki je odvisna od tega stanja. Glagol »bili« je sedanja konjunktivna oblika glagola »biti«.
Izraz želje ali upanja ali izjava o negotovem izidu zahteva tudi uporabo konjunktivnega razpoloženja. Izrazu »želim« običajno sledi še en stavek, ki še ni resničen ali se morda ne bo zgodil. Ta negotovost je izražena z uporabo konjunktivne oblike glagola.
Spreminjanje oblike glagola na ta način se lahko zdi slovnično napačno, ker uporablja tisto, kar je običajno pretekla oblika glagola v sedanjiku. Za večino domačih govorcev sprememba oblike preprosto zveni prav. Šele ko nekdo neha razmišljati o tem ali razložiti komu drugemu, bodo mnogi domači govorci sploh opazili razliko. Po drugi strani se ljudem, ki so novi v jeziku, včasih zdi, da je konjunktivno razpoloženje precej zmedeno, še posebej, ko slišijo, da ga uporabljajo prvič.
Vendar pa obstajajo primeri, ko se zdi, da se glagol ne spremeni zaradi tega, kako je določen glagol spregan za določen predmet. Primer tega bi bil, če bi rekli “ti si” v primerjavi z besedami “ona je bila”, ko izražaš željo ali upanje. Če na začetek katere koli besedne zveze dodate “Želim”, je pravilen v konjunktivu, vendar besedna zveza “bila je” sama po sebi zveni veliko bolj nerodno, ker se tako razlikuje od tega, kako sta ta določen subjekt in ta posebna oblika glagola običajno uporabljajo skupaj.