Strateško upravljavsko računovodstvo je teorija in praksa računovodstva, ki gleda na stroškovno pozicijo organizacije, stroškovne prednosti in diferenciacijo izdelkov, da bi sprejemali tržne odločitve. Tradicionalno poslovodno računovodstvo teh dejavnikov ne upošteva in se veliko bolj opira na računovodske sisteme, ki so že vzpostavljeni v organizaciji. Metoda strateškega upravljavskega računovodstva analizira informacije, da ustvari višje stopnje dobička in loči organizacijo od konkurentov na globalnem trgu.
Ključna sestavina strateškega poslovodnega računovodstva je preučevanje dejavnikov, ki se dogajajo zunaj organizacije. Ti dejavniki vključujejo novo konkurenco na trgu, ki vključuje stroške vstopa na trg in število vseh konkurentov v določeni panogi. Druga skrb je, ali so na voljo nadomestni izdelki ali storitve, kot so nova tehnologija ali izdelki, ki lahko odpravijo potrebo po obstoječem izdelku. Konkurenca v panogi se preučuje, da se določijo največji konkurenti organizacije, pa tudi cene in status teh konkurentov na trgu.
Stroški so ključna točka v analizi, od dobavne verige do zneska denarja, ki ga lahko organizacija zaračuna za svoje izdelke in storitve. Strateško poslovodno računovodstvo išče načine, kako čim bolj znižati stroške, da bi povečali dobiček. To vključuje osnovne poslovne prakse, kot so zniževanje stroškov za človeške vire, poslovanje podjetja, razvoj tehnologije, trženje izdelkov in storitev ter izboljšanje produktivnosti. Organizacija bo analizirala svoje stroške, preden bo izvedla enak postopek na svojih konkurentih. Cilj organizacije je imeti višji dobiček kot konkurenca.
Po analizi organizacije in njenih konkurentov se oblikuje strategija glede na potrebe organizacije. Na področjih, kjer bi se stroški lahko znižali, se obravnavajo dolgoročne posledice, kot je možnost izgube produktivnosti. Proučujejo se tudi področja naložb, ki se nanašajo na njihove dolgoročne prednosti ali slabosti, vključno s tem, ali bodo v prihodnosti dvignila stopnjo dobička. Dolgoročni načrti so razviti, vendar morajo zaradi nenehno spreminjajoče se narave trga ostati prilagodljivi. Napredek se meri s tradicionalnimi finančnimi metodami, kot so dobiček in izguba, in s sodobnimi metodami, kot so ocene zadovoljstva strank in tržni delež.