Stoječe ovacije, znane tudi kot »stoji o«, so oblika prepoznavanja javnega nastopa s strani občinstva, kjer člani občinstva na koncu predstave vstanejo in ploskajo ali ploskajo z rokami, da izrazijo svoje odobravanje. in uživanje v tem. Prejemanje stoječih ovacij velja za obliko visoke pohvale in posebne hvaležnosti za nastop občinstva. Pogosto pomeni, da bi občinstvo želelo nastop na bisu ali ponovitev ali dodatni nastop na koncu koncerta ali dogodka. Prvotno je koncept pripisan praksi v starem Rimu, kjer so zmagoviti vojaški poveljniki, ki se vračajo, deležni ovacij ali veselja ljudstva.
V posebnih primerih, ko na oder stopi ugleden izvajalec, se lahko pred nastopom zgodi tudi spontan stoječ ovacija. Takšne ovacije se bodo včasih nadaljevale, dokler izvajalec svoje pohvale ne izrazi s hvaležnostjo ali gestami občinstvu, nato pa aplavz običajno počasi utihne in vsi se usedejo na svoje mesto. Kako dolgo trajajo ovacije in kaj ga sproži, so predmet polemik v psihologiji.
Običajno velja, da mora določena kritična masa ali minimalni odstotek posameznikov v občinstvu najprej stati in sprožiti pripravljenost drugih, da sledijo zgledu. Kakšen je ta odstotek, ni bilo dobro kvantificirano, vendar je bilo ugotovljeno, kaj bo posameznika najverjetneje spodbudilo k sodelovanju v tem procesu sodelovanja občinstva. Psihologija kaže, da je v javnem vedenju bolj verjetno, da se bo oseba strinjala z množico, ko išče odobritev med vrstniki. Zato je bolj verjetno, da bo član občinstva skočil na noge in zaplaval, če je obkrožen z ljudmi blizu njegove starosti, ki se oblečejo in izgledajo tako kot on. To je morda eden od razlogov, zakaj je ovacija najpogostejša na formalnih dogodkih, kot so koncerti in predstave klasične glasbe, verski obredi in politični shodi.
Ovacije se pogosteje pojavljajo tudi, ko se posamezniki soočijo z novimi ali novimi pozitivnimi izkušnjami, ki predstavljajo nekoliko dvoumne odločitve o presoji z njegove strani. Osebne spomine na to, kako bi se moral odzvati v novih družbenih situacijah, ljudje nagibajo k bolj sumljivim kot neposrednemu dojemanju dogodkov. Stoječe ovacije so torej deloma posledica želje po prilagajanju množici, pa tudi želje po izkazovanju naklonjenosti do izvajalcev ali govorcev na odru. Ker so stoječe ovacije oblika skupinskega razmišljanja, ki do neke mere ustavi moralno presojo ob prisotnosti skupinskega pritiska, se morajo izvajalci na odru zavedati, da je to, čemur so priča, pogosto tako želja po solidarnosti med člani občinstva kot je resnično priznanje njihovih sposobnosti.