Stečajni zastaralni rok se nanaša na čas, v katerem je mogoče vložiti prijavo zoper dolžnika zaradi izvršitve stečajne goljufije. Zastaralni roki za stečaj se razlikujejo glede na pristojnost. V ZDA je na primer pet let. Po preteku zastaranja stečajnega dolžnika ni več mogoče obtožiti stečajne goljufije.
Običajno ni zastaralnega roka za prijavo stečaja, kar pomeni, da lahko oseba, ki ima finančne težave zaradi prevelikega dolga, kadar koli vloži vlogo za stečaj. Vendar upnik, ki mu dolguje denar, morda ne bo sprejel dolžnikove vloge za stečaj. Pri vložitvi predloga za stečaj je dolžnik pogosto sposoben odplačati določene nezavarovane dolgove. To pomeni, da dolžniku ni več treba plačevati teh dolgov, zato nezavarovan upnik morda ne bo prejel poplačila.
Upnik pa lahko izpodbija odplačilo dolgov na stečajnem sodišču, preden je dolžniku odobrena razrešnica. Upnik bi to dosegel tako, da bi ugovarjal odplačilu dolga do njega. Če upnik odplačila dolga ne izpodbija ali pozneje ugotovi, da je dolžnik storil goljufijo, lahko upnik prijavi dolžnika zaradi stečajne goljufije. Upnik, upravitelj ali katera koli druga stranka mora dolžnika prijaviti stečajno goljufijo le, če je stečajna razrešitev dolžnika v stečajnem roku.
Dolžnik bi lahko prikril svoje premoženje, da bi se izognil uporabi tega premoženja za plačilo svojim upnikom, nato pa bi lahko vložil zahtevek za stečaj. Temu pravimo prikrivanje premoženja ali podobno ime in v večini jurisdikcij velja za goljufijo. Zastaranje stečaja v teh primerih praviloma ne začne teči, ko je premoženje prikrito, temveč ko je dolg odplačan ali ko je odplačilo zavrnjeno.
Ko dolžnik vloži vlogo za nekatere vrste stečaja, lahko stečajno sodišče v nekaj mesecih odobri razrešnico. Reševanje drugih stečajnih primerov lahko traja več let. Ne glede na rešitev primera zastaralni rok običajno začne teči po odločitvi sodišča.