Več ko se stvari spremenijo, več stvari ostanejo enake. Čeprav je v tej izjavi nekaj resnice, stvari pogosteje delujejo na način, ki omogoča zelo malo sprememb. Mnogi ljudje raje trenutno stanje, ker ne marajo tvegati. So zadovoljni s statusom quo ali obstoječim statusom.
Zaradi strahu pred korenitimi spremembami mnogi raje nadaljujejo v trenutnem stanju, tudi če to stanje ni optimalno. Še manj kot ugodne okoliščine menijo, da so boljše od neznanega. Z drugimi besedami, sprememba ni nujno napredek. To je znano kot pristranskost statusa quo.
Status quo se zlahka prepozna na področju politike. V demokraciji bodo ljudje kljub nezadovoljstvu pogosto še naprej volili iste voditelje, namesto da bi glasovali za neznano količino. Politik, ki je »outsider«, čeprav številni ljudje trdijo, da je to tisto, kar hočejo, naleti na sum. Osumljenca se običajno obravnava tudi tisti, ki ne uživa v prepoznavnosti imen.
Čeprav niso vse spremembe same po sebi slabe, lahko globoke ali radikalne spremembe na splošno vzbujajo strah ali zaskrbljenost. To še posebej velja za kulturne spremembe, kot je redefiniranje zakonske zveze ali prepoved postopka, kot je delni splav. Ko je bilo vprašanje obravnavano v skladu s sprejetimi standardi v nedavni zgodovini, čeprav nejevoljno, bo veliko ljudi previdnih, ko gre za nenadne ali drastične spremembe te politike.
V nekaterih primerih bo odmik od statusa quo začasen. Tako je z zakonodajo, ki vključuje klavzulo o časovni omejitvi veljavnosti. Klavzula o časovni omejitvi veljavnosti pomeni datum poteka. Zakon bo prenehal veljati in stanje se bo vrnilo na sprejeto stanje, razen če se zakon ne obnovi.
To je eden od načinov, kako lahko politiki manipulirajo z vprašljivo zakonodajo, tako da ljudem zagotavljajo, da se bodo stvari vrnile na staro. Vendar se takšna zakonodaja pogosto obnavlja, vendar je očitno učinkovito orodje, saj odstranjuje občutek nenadnega ali radikalnega premika iz statusa quo.
Status quo je tudi koncept, ki se uporablja v nekaterih sporazumih. Morda bo potrebna obljuba o ohranitvi obstoječega statusa zadev, preden bo druga stranka postala podpisnica. Primer je dogovor o prekinitvi ognja. Mir se mora nadaljevati, sovražnosti se ne smejo nadaljevati, če ena stran pričakuje, da bo druga izpolnila svoje obveznosti. Ohranjanje statusa quo je potrebno, če stranki upata, da bosta uživali ugodnosti, ki jih zagotavlja sporazum.