Statični pomnilnik z naključnim dostopom (SRAM) je oblika računalniškega pomnilnika, ki se običajno uporablja za branje in pisanje med izvajanjem programov in procesov. Običajno je nestanoviten, kar pomeni, da potrebuje moč, da podatki ostanejo v njem, zato se ne uporablja za dolgoročno shranjevanje informacij. Statični pomnilnik z naključnim dostopom je zasnovan tako, da hrani podatke na njem, medtem ko je napajan, ne da bi se nenehno osveževal, kar omogoča hitrejše delovanje kot druge vrste. Za razliko od pomnilnika Dynamic Random Access Memory (DRAM) pa zasnova SRAM omogoča le precej majhno količino pomnilnika na majhni kartici ali čipu in je dražja.
Čeprav se izraz »pomnilnik« lahko uporablja za sklicevanje na shranjevanje računalniških podatkov, pogosteje označuje procesorsko moč prek statičnega pomnilnika z naključnim dostopom. Večina SRAM-a je nestanovitna in zato ohranja samo informacije, ki jih bere ali piše, dokler ima moč. Nehlapni pomnilnik se običajno uporablja za shranjevanje, kot je trdi disk, saj lahko hrani podatke tudi brez napajanja. Obstajajo nehlapljive oblike statičnega pomnilnika z naključnim dostopom, vendar so dokaj redke, običajno se uporabljajo samo v majhnih elektronskih napravah in napravah.
Statični pomnilnik z naključnim dostopom se v bistvu uporablja za izvajanje procesov, bodisi z branjem ali pisanjem podatkov. Ker se računalnik uporablja za izvajanje programa ali branje informacij v napravi za shranjevanje, procesor v računalniku nastavi tempo, kako hitro je mogoče dostopati do podatkov. Te informacije bere ali zapisuje nekaj, kot je statični pomnilnik z naključnim dostopom, ki lahko hrani podatke, medtem ko se računalnik uporablja, vendar jih pozneje ne vsebuje. Izraz »statičen« označuje, da lahko SRAM ohranja informacije na njem, dokler je napajanje, ne da bi ga računalnik občasno osveževal.
V nasprotju s statičnim pomnilnikom z naključnim dostopom obstaja tudi Dynamic Random Access Memory ali DRAM, ki se običajno uporablja kot glavni procesni pomnilnik v osebnih računalnikih. DRAM je običajno nestanoviten pomnilnik, vendar je zasnovan za vzdrževanje podatkov samo s pogostimi osveževanjem s strani računalniškega sistema. Ker SRAM ne zahteva te osvežitve iz procesorja ali računalnika, je sposoben brati in zapisovati informacije hitreje kot DRAM. Arhitektura statičnega pomnilnika z naključnim dostopom pa zahteva več prostora kot DRAM, zaradi česar je neučinkovita za aplikacije, ki potrebujejo veliko pomnilnika. SRAM je tudi dražji od dinamičnega pomnilnika, zato se običajno uporablja v bolj specializiranih aplikacijah, kot je pomnilnik za procesorje in naprave, kot so tiskalniki.