Standardna deviacija je statistična vrednost, ki se uporablja za določitev, kako razpršeni so podatki v vzorcu in kako blizu so posamezne podatkovne točke srednji – ali povprečni – vrednosti vzorca. Standardna deviacija nabora podatkov enaka nič pomeni, da so vse vrednosti v nizu enake. Večja vrednost pomeni, da so posamezne podatkovne točke dlje od srednje vrednosti.
Pri normalni porazdelitvi podatkov, znani tudi kot zvonova krivulja, bo večina podatkov v porazdelitvi – približno 68 % – padla v plus ali minus en standardni odmik srednje vrednosti. Na primer, če je standardna deviacija nabora podatkov 2, bo večina podatkov v naboru za 2 več ali 2 manj od povprečja. Približno 95.5 % normalno porazdeljenih podatkov je znotraj dveh standardnih deviacij od povprečja, več kot 99 % pa znotraj treh.
Za izračun standardnega odklona statistiki najprej izračunajo srednjo vrednost vseh podatkovnih točk. Srednja vrednost je enaka vsoti vseh vrednosti v naboru podatkov, deljeni s skupnim številom podatkovnih točk. Nato se izračuna odstopanje vsake podatkovne točke od povprečja tako, da se njena vrednost odšteje od srednje vrednosti. Odklon vsake podatkovne točke se kvadrira, posamezna kvadratna odstopanja pa se povprečijo skupaj. Dobljena vrednost je znana kot varianca. Standardna deviacija je kvadratni koren variance.
Običajno statistiki najdejo standardni odklon vzorca od populacije in ga uporabijo za predstavljanje celotne populacije. Iskanje natančnih podatkov za veliko populacijo je nepraktično, če ne celo nemogoče, zato je uporaba reprezentativnega vzorca pogosto najboljša metoda. Na primer, če bi nekdo želel najti število odraslih moških v zvezni državi Kalifornija, ki tehtajo med 180 in 200 funtov, bi lahko izmeril težo majhnega števila moških in izračunal njihovo povprečje, varianco in standardni odklon ter domneval, da enake vrednote veljajo za celotno populacijo.
Poleg uporabe statistične analize se lahko standardni odmik uporabi tudi za določitev zneska tveganja in nestanovitnosti, povezanih z določeno naložbo. Vlagatelji lahko izračunajo letni standardni odmik donosnosti naložbe in s to številko ugotovijo, kako nestanovitna je naložba. Večji standardni odmik bi pomenil bolj tvegano naložbo, ob predpostavki, da je stabilnost želeni rezultat.