Nenehna razpoložljivost je standard ali cilj za številne strokovnjake informacijske tehnologije (IT), zlasti skrbnike strežnikov, v zvezi z dostopom do podatkov. Ta standard pomeni, da je do podatkov na strežniku ali drugi storitvi mogoče dostopati ves čas, tudi če pride do neke vrste napake ali okvare s programsko ali strojno opremo. Takšno razpoložljivost je mogoče izvajati na več različnih načinov, ki pogosto vključujejo redundanco v strojni in programski opremi, sisteme za varnostno kopiranje v primeru okvare in programsko opremo, ki nevidno upravlja prehode med sistemi. Nenehna razpoložljivost postaja vse pomembnejša, saj so vitalna in nebistvena podjetja postala bolj odvisna od digitalnih informacij in tehnologije.
Glavni cilj stalne razpoložljivosti je, da so podatki ali storitev vedno na voljo strankam in zaposlenim. Spletno maloprodajno podjetje na primer želi takšno razpoložljivost, da bi strankam zagotovilo, da lahko vedno dostopajo do spletnega mesta podjetja in opravijo nakupe. Kontrolorji letalskega prometa potrebujejo stalno razpoložljivost za sisteme, ki spremljajo lete, da zagotovijo, da lahko letala varno krmarijo po nebu in pristajajo ter brez težav vzletajo. Obstaja več načinov, na katere si skrbniki omrežja in drugi IT strokovnjaki prizadevajo za to vrsto razpoložljivosti.
Redundanca je morda ključni koncept pri ustvarjanju sistema s stalno razpoložljivostjo. To pomeni, da za vsako programsko in strojno komponento sistema obstaja vsaj ena varnostna kopija, ki se lahko uporabi v primeru odpovedi primarne komponente. Če na primer ventilatorji za banko strežnikov odpovejo, lahko to povzroči pregrevanje in zrušitev celotnega strežnika, kar povzroči izgubo razpoložljivosti za stranke, povezane s tem strežnikom. Z rezervnimi ventilatorji za strežnik pa je mogoče bolje vzdrževati stalno razpoložljivost. Drugi ukrepi se lahko nato uporabijo za obveščanje tehnične podpore, da so ventilatorji prenehali delovati, tako da jih je mogoče popraviti, medtem ko se uporabljajo rezervni ventilatorji.
Stalna razpoložljivost se pogosto meri kot odstotek časa, ko je strežnik ali sistem na voljo. To je običajno v smislu enega leta, v katerem bi 99-odstotna razpoložljivost pomenila, da sistem vsako leto ne deluje za 87.6 ur, medtem ko sistem z 99.99-odstotno razpoložljivostjo ne deluje le približno eno uro vsako leto. Čeprav se zdi, da je samo ena ura izpada na leto zelo visoka razpoložljivost, bi bila lahko ena ura izpada za sistem kontrole zračnega prometa katastrofalna. Izpadi so posledica načrtovanih ali nenačrtovanih izpadov, ki se nanašajo na čase, ko sistem morda ne deluje zaradi načrtovanega vzdrževanja ali pa zaradi okvare v sistemu.