Ena od prvih stvari, ki jih zdravniki poskušajo narediti, ko bolniku diagnosticirajo multipli mielom, je določitev stopnje bolezni. Tako imenovano določanje stopnje multiplega mieloma vključuje pregled indikatorjev bolezni, da ugotovimo, kako daleč je stanje napredovalo in koliko je že prizadelo bolnikov mozeg in kosti. Na podlagi teh informacij lahko zdravnik nato načrtuje potek zdravljenja in ima boljši občutek za bolnikovo prognozo.
Da bi jim pomagali pri določanju stopnje multiplega mieloma, si zdravniki ogledajo glavne kazalce te vrste raka. So poškodbe kosti ali bolečine, zmanjšano delovanje ledvic, povišane ravni kalcija v krvi in anemija. Bolniki brez očitnih simptomov imajo neaktivni multipli mielom, imenovan tudi tleči multipli mielom. Če zdravnik to ugotovi med potekom določanja stopnje multiplega mieloma, bo še naprej pozorno spremljal bolnika. Zdravnik lahko predlaga tudi nekatera zdravila za zaščito bolnika pred možnimi stranskimi učinki bolezni, na primer zdravila za krepitev kosti ali cepljenje proti nekaterim vrstam okužb.
Če se bolnik ujema s simptomi multiplega mieloma, se šteje, da ima aktiven primer. Pacient, ki pokaže višjo raven beljakovin v urinu ali krvi ali pokaže zlasti poškodbe organov, lahko zahteva takojšnje zdravljenje. Drugi simptomi, ki jih zdravniki lahko opazijo med uprizarjanjem multiplega mieloma, vključujejo ponavljajoče se okužbe in amiloidozo, nenormalno kopičenje beljakovin v določenih organih.
Tradicionalni sistem za določanje stopnje multiplega mieloma se imenuje sistem Durie-Salmon. Omogoča zdravnikom, da vedo, katero od treh stopenj je dosegel aktivni primer multiplega mieloma. Vsaka od treh stopenj v tem sistemu je prav tako razdeljena na dve podkategoriji, odvisno od tega, ali je bolezen prizadela bolnikove ledvice.
Drug sistem uprizoritve multiplega mieloma, ki je novejši in je postal vse pogostejši, se imenuje mednarodni sistem staginga. Na podlagi ravni določenih beljakovin v krvi ta sistem tudi razdeli primere na tri stopnje. Mielom prve stopnje se diagnosticira, ko ima bolnik med drugimi simptomi skoraj normalne rdeče krvne celice, normalno raven kalcija, zelo nizko raven beljakovin v krvi in ni poškodb kosti. Pri mielomu II. stopnje je v bolnikovem telesu več rakavih celic. Bolniki z mielomom III. stopnje med drugimi simptomi kažejo poškodbe kosti, anemijo, številne rakave celice v telesu in višje ravni beljakovin v krvi.