Srednjeveška teologija se običajno nanaša na preučevanje religije v časovnem obdobju, znanem kot srednji vek ali srednjeveško obdobje, približno od 5. do 15. stoletja. Medtem ko je bil velik del Evrope in zahodnega sveta v tem času vržen v kaos in konflikte, so samostani in nekatere druge lokacije ostali zatočišča učenja in diskurza. To je povzročilo veliko teoloških študij in literature, tako da je mogoče še vedno preučevati številna duhovna in verska prepričanja tistih časov. Srednjeveška teologija pogosto vključuje dela srednjeveških filozofov in verskih voditeljev o pogledih na svobodno voljo in predestinacijo ter naravo dobrega in zla.
Eden najpogostejših vidikov srednjeveške teologije je preučevanje tistih verskih voditeljev in filozofov, ki so v veri pustili trajen pečat v več sto ali tisočletjih. Avguštin Hiponski, na primer, je bil eden zadnjih rimskih filozofov in verskih voditeljev, ki je vzpostavil veliko verske misli, ki se bo nadaljevala po njegovi smrti. Na Tomaža Akvinskega velja tudi za prevladujočega teologa srednjega veka in njegovi spisi so bili temelj za večino zahodne krščanske misli od njegovega življenja. V srednjeveški teologiji so bile še druge vplivne osebnosti, vključno z islamskimi filozofi, ki so uspevali v temnem veku srednjeveške Evrope.
Koncepta svobodne volje in predestinacije sta bila ena najpomembnejših vidikov srednjeveške teologije. Z različnimi filozofskimi in teološkimi pristopi so ljudje pomagali racionalizirati svojo sposobnost delovanja s konceptom vsevednega ustvarjalca. Ideja o predestinaciji je ugotovila, da ljudje niso imeli prave svobodne volje in da so bila njihova dejanja že znana in vnaprej določena, preden so se sploh zgodila. To idejo so v srednjeveških študijah pogosto uporabljali kot utemeljitev, zakaj so nekateri ljudje imeli bogastvo in moč, kot nagrado za dobro življenje, ki jim je bilo usojeno živeti.
V srednjeveški teologiji je bilo tudi veliko razmišljanja in premisleka o naravi dobrega in zla. Ljudje so želeli bolje razumeti, kaj je “dobro” in kaj “zlo” in kako so te ideje sploh možne v vesolju, ki ga je ustvarilo vsemogočno in dobrohotno božanstvo. To so pogosto raziskali s pojmi, kot sta predestinacija in »izvirni greh«, ki so služili kot sredstvo za razlago, zakaj se slabe stvari dogajajo dobrim ljudem. Številna vprašanja, o katerih se razpravlja v srednjeveški teologiji, so še vedno viri za filozofsko in teološko raziskovanje, saj tovrstna vprašanja pogosto nimajo pravega ali dokončnega odgovora.