Srbohrvaščina je jezik, ki se pretežno govori v Jugoslaviji in Makedoniji. Govori ga od 18 do 21 milijonov ljudi po vsem svetu. Zunaj Jugoslavije in Makedonije ima pomembne baze prebivalstva v Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem, na Kosovu, v Črni gori in Srbiji. Ima tudi žepe govorcev v Albaniji, Avstraliji, Avstriji, Bolgariji, Kanadi, Nemčiji, Grčiji, na Madžarskem, v Italiji, Romuniji, Rusiji, Slovaški, Sloveniji, na Švedskem, v Švici in Turčiji.
Srbohrvaščina je bolj natančno krovni izraz za tri različne jezike, ki jih povezujejo podobnosti. Ti trije jeziki so: srbski, hrvaški in bosanski. Srbi in Hrvati so se razšli v 11. stoletju, ko se je vse prebivalstvo spreobrnilo v krščanstvo. Srbi so postali vzhodni pravoslavni kristjani in so večinoma uporabljali cirilico. Hrvati so postali rimokatoličani in so uporabljali glagolico, kasneje pa latinico. Pozneje so Turki osvojili velik del Srbije in Bosne ter razširili islam po vsej regiji, kar je povzročilo uporabo arabske pisave.
Srbohrvaščina vsebuje izposojene besede iz različnih jezikov, kar je posledica njegove zgodovine različnih zvestob. Iz srbščine skupina vsebuje veliko besed iz turščine in grščine. Iz hrvaščine skupina vsebuje veliko besed iz nemščine in latinščine. Uporabljata se tako latinica kot cirilica, za bosansko pa se včasih uporablja arabska abeceda.
Srbohrvaščina je bila standardizirana kot enotni jezik v času Jugoslavije, od leta 1918 do razpada Sovjetske zveze leta 1991. V tem obdobju je bila srbohrvaščina eden od treh uradnih jezikov, poleg makedonskega in slovenskega. Po razpadu Jugoslavije se je srbohrvaški jezik prelomil na svoje sestavne dele, pri čemer so bosanski, hrvaški in srbski jezik postali izrazito priznani jeziki. Trenutno si v Črni gori prizadevajo, da bi tudi črnogorski jezik priznali kot svoj jezik.
Vprašanje srbohrvaščine je postalo močno politizirano in je v mnogih pogledih politično vprašanje, ne pa jezikovno. Mnogi ljudje gledajo na jezik kot na znak kulturne in politične neodvisnosti, zato je po razpadu Jugoslavije prišlo do pritiska, da bi vsaka ločena družbena skupina imela svoje narečje, priznano kot ločen jezik. Sam izraz srbohrvaščina se lahko zdi žaljivim nekaterim ljudem, ki bi morda menili, da je to prizadevanje, da bi Srbe, Hrvate in Bosance združili v eno enotno skupino.
Kot možen politično korekten način reševanja tega problema nekateri ljudje jezik, ki ga govorijo, preprosto omenjajo kot nash yezik, kar v grobem pomeni »naš jezik«. S tem se izognemo uporabi bodisi krovnega izraza srbohrvaščina bodisi posebnih izrazov, kot je bosanski.
Sami jezikoslovci se razlikujejo glede klasifikacije bosanskega, hrvaškega, srbskega in črnogorskega jezika. Njihova mnenja se pogosto ujemajo s tem, kako politično gledajo na etnične identitete Bošnjakov, Hrvatov, Srbov in včasih Črnogorcev. Ne glede na politično realnost ali na to, ali gre za ločene jezike ali preprosto za narečja, so jeziki, ki se govorijo v teh državah, bolj ali manj popolnoma medsebojno razumljivi.