Kaj je squatter?

Squatter je nekdo, ki prebiva na nepremičnini, ki je ni v lasti, pogosto z namenom, da sčasoma prevzame to lastnino. Zakonitost skvoterja, pa tudi pravice, ki jih ima takšna oseba zakonito, so odvisne od države, države in regije ter celo med različnimi mesti. Zaradi tega je popolnoma razumeti sposobnost osebe, da postane skvoter, nekoliko težko. V vsakem primeru, da bi v celoti razumeli, katere pravice ima skvoter, pa tudi pravice zakonitega lastnika določene nepremičnine, je treba upoštevati lokalne statute.

Nekateri vidiki počepa pa so pogosti in jih je mogoče obravnavati v širšem kontekstu. Squatter je običajno oseba, ki se nastani na zemljišču ali posesti, ki je ni v lasti. Običajno zakoniti lastnik zemljišča ne pozna osebe, ki živi na njegovem zemljišču, in to nevednost izkoristi skvoter. Po določenem časovnem obdobju – čas je določen glede na regijo, v kateri se to dogaja – lahko skvoter nato poskuša zahtevati »pravice skvoterja« in poskuša prevzeti polno in zakonito lastništvo zemljišča ali premoženja. Pravno se ta postopek pogosto imenuje protislovna posest.

The legality of squatter’s rights depends on the country, state, or city in which this occurs, and different areas that do allow this process may call for different periods of time before it can be completed. If a specific region required one year of residence, for example, then a squatter would have to live on the property without the owner requesting or forcing the person to leave, and without vacating the property, for one year in order to claim squatter’s rights. In a region with that kind of law, if the person did the above and could prove it, then he or she would be able to take possession of the land, as it would be considered abandoned by the previous owner. In some areas, a squatter can even transfer the squatting process to another person, called “tacking,” and the other person could complete the necessary continual occupation to claim squatter’s rights.

V računalniški in internetni industriji se »cybersquatting« nanaša na postopek nakupa imena domene za spletno spletno mesto v slabi veri z namenom, da se to ime proda nekomu drugemu. Primer tega bi bil, če bi se velika slavna oseba imenovala John Doe in bi nekdo kupil domeno johndoe.com z namenom, da bi jo prodal igralcu ali igralčevemu zastopstvu za dobiček. Nakup domenskega imena za osebno uporabo ni nujno nezakonit; to mora biti storjeno v slabi veri in z namenom, da se uporabi za finančno korist od nekoga, ki ima pravico do lastništva.