Squab je kulinarični izraz za mlade golobe. Medtem ko številne sodobne kulture menijo, da je squab nenavadna ali eksotična jed, ima dolgo zgodovino. Golobi se že stoletja gojijo doma. Obstajajo zapisi o uživanju squab v starem Egiptu in Rimu. Squabs se za hrano ubije približno mesec dni po rojstvu, ko dosežejo odraslo velikost, vendar še niso poleteli.
Squab se je prvotno nanašal na meso vseh vrst golobov in golobov, od katerih so bile nekatere nekoč divjadi, danes pa je izraz običajno omejen na domače golobe. V srednjem veku je postalo priljubljeno, da so posestva imela golobnjak, majhno zgradbo, v kateri so lahko gnezdili golobi ali golobi, kar je lastnikom posestva omogočalo neomejen dostop do ptičjih jajc in mesa. Golobnice se na nekaterih območjih še danes uporabljajo in jih lahko imenujemo colombiers ali golobnjaki, zlasti na francosko govorečih ali zgodovinsko francosko govorečih območjih.
Squab je bogato, vlažno temno meso, podobno racu. Je nežna, vitka in blažja od večine divjadi. Komercialno pridelano meso je bolj mehko kot tradicionalno vzgojeno meso, zato ima krajši čas kuhanja in se lahko uporablja v širšem izboru jedi. Squab vsebuje manj patogenov kot številne druge vrste perutnine in ga lahko postrežete srednje do dobro pečenega. Squabs ne proizvede veliko mesa na ptico, večina mesa pa je v prsih.
Danes je meso squab najbolj priljubljeno v tradicionalni francoski in kitajski kuhinji ter v severni Afriki. V kitajski in kitajsko-ameriški kulturi ptico pogosto postrežemo ocvrto kot del prazničnih ali prazničnih obrokov. Lahko se prodajajo v živo ali oblečene. Squabi, oblečeni v kitajski slog ali budistični zakol, ohranijo glavo in noge, medtem ko oblečeni v newyorški ali konfucijanski zakol ohranijo tudi svojo drobovje. Squab je ena najdražjih vrst perutnine zaradi svoje redkosti in relativno majhne količine mesa na ptico.