Konjugirani glagol je glagol, ki je prevzel drugačno obliko od svoje neskončne ali standardne oblike, da bi označil razliko v času, subjektih ali množini. Obstaja več različnih glagolov v različnih jezikih, ki jih je mogoče spregati na različne načine, čeprav so v angleščini to običajni in nepravilni glagoli. Vsi redni glagoli so konjugirani na skoraj enak način, običajno z uporabo standardnih končnic. Konjugirani glagol, ki je nepravilen, prevzame drugačno obliko, včasih zelo drugačno, da izrazi spremembo stanja.
Namen spreženega glagola je omogočiti glagolu, da izrazi rahlo razliko v pomenu glede na to, kako poteka dejanje glagola. Glagol je običajno izražen v svoji infinitivni obliki, ki je v angleščini pogosto izražena kot “to” in glagol. “Biti” je na primer najpogosteje uporabljena infinitivna oblika glagola, ki se nato spreže kot “je” in “so” in izraža stanje bivanja. Konjugirani glagol je torej preprosto neskončni glagol, ki je v drugi obliki in označuje, kako se lahko uporablja za povezavo z različnimi subjekti ali časi.
Eden preprostih primerov, kako se tvori in uporablja spregnuti glagol, je v različnih sedanjih časih za več ali ednino oseb ter izjave prve, druge ali tretje osebe. »Biti«, kot je preprost glagol običajno izražen v ednini kot »am« za prvo osebo, »jaz sem visok;« »so« za drugo osebo, »visok si;« in »je« za tretjo osebo, »On ali ona je visok«. Vse to so načini, na katere se lahko “biti” izrazi kot spregnuti glagol, odvisno od vidika, uporabljenega v pisnem delu v sedanjiku. Konjugacije so v angleščini pogosto dokaj preproste, kar je razvidno iz izraza »biti« v katerem koli množinskem vidiku, kot je »mi« ali »oni«, ki vsi uporabljajo »so«.
»Biti« je primer nepravilnega spreganega glagola, kar je razvidno iz dejstva, da se vsaka oblika med seboj precej razlikuje. Navadne glagole je običajno lažje konjugirati in uporabljajo dokaj standardna pravila, ki omogočajo hitro in preprosto spreganje. »Hoditi«, »govoriti«, »skočiti« in »slediti« so primeri običajnih glagolov. Oblikovanje spreženega glagola med sedanjim in preteklim časom je precej preprosto, če uporabite infinitiv za sedanjik ednine in dodate “-ing” za množino ednine, medtem ko dodate “-ed” za pretekli čas. »Shodim« in »Oni hodijo« postaneta »Shodil sem« in »Shodili so«.