Sprednji samoglasnik je posebna vrsta zvoka, ki se uporablja pri govoru ali človeški oznanitvi določenih samoglasnikov. Ime je dobil zato, ker je treba za artikulacijo teh zvokov jezik držati daleč pred usti. Včasih se imenujejo “svetli samoglasniki”, ker zvenijo jasneje ali svetlejše od tistih, ki nastanejo, ko je jezik dlje nazaj. Eden od ključev za uspešno ustvarjanje samoglasnika spredaj v ustih je, da jezik zadrži svoj sprednji položaj, ne da bi pri tem povzročil zožitev vokalnega trakta. Če pride do takšne zožitve, se s tem ustvari soglasnik in ne samoglasnik. Večino časa se je treba pravilnega položaja jezika naučiti s prakso in je lahko izziv za jezike, ki niso materni govorci jezikov, ki jih uporabljajo. V mednarodni fonetični abecedi je devet prepoznanih sprednjih samoglasnikov, čeprav se v angleškem jeziku uporablja le pet. To sta dolga »e« in »a« ter kratka »i«, »e« in »a«.
Osnove ustvarjanja teh zvokov
Za to vrsto samoglasniškega zvoka se mora jezik seveda premakniti naprej v ustih, vendar mora v večini primerov konica ostati nizka, običajno tudi pri spodnjih sprednjih zobeh. Različne samoglasne zvoke deloma naredimo s spreminjanjem loka jezika; to ustvari tri vrste samoglasnikov: visoki, visoki, srednji do nizki srednji in nizki. Sprednji specifični samoglasniki se lahko primerjajo z zadnjimi samoglasniki, ki so narejeni tako, da je jezik čim dlje v ustih.
Dolga E
Najvišji sprednji samoglasnik, kar pomeni, da je jezik najbolj upognjen proti liniji dlesni, je dolg “e”. V angleščini je 23 različnih črkovanj dolgega zvoka “e”, najdemo pa ga v besedah, kot so “jej”, “odpadki” in “ljudje”. Kot najvišji in najbolj čelni samoglasnik se dolgi “e” redko izreče napačno, tudi tisti, ki se učijo angleščine pozneje v življenju, in se običajno pojavi zgodaj v govoru otrok.
Dolga A
Dolga “a” se običajno šteje za visoko-srednjo kategorijo. Primere je mogoče najti v besedah, kot so »jedel«, »papir« in »pladenj«. V angleščini je 36 različnih črkovanj tega samoglasnika, najpogostejša pa je črka “a”. Zvočniki imajo običajno malo težav s tem zvokom zaradi položaja jezika.
Kratka I
Kratek zvok “i” je tudi drug primer. Besede, kot so “ship”, “it” in “hit”, so vse običajne angleške besede, ki uporabljajo ta samoglasnik. V angleščini je 33 različnih sprejetih črkovanj za ta zvok. Jezik ni tako visoko v ustih, kot je pri dolgem “e” ali “a”, zato je otrokom in tujim govorcem pogosto težje obvladati kratek zvok “i”.
Kratka E
V nizkem srednjem obsegu sprednjih samoglasnikov je kratek zvok “e”, ki se uporablja v besedah, kot so “postelja”, “glava” in “dobi”. Običajno črkovanje je črka “e”, vendar ima 19 različnih angleških različic. Na ta samoglasnik vpliva narečje in je pogosto zelo problematičen za tuje govorce, zlasti če se poskušajo naučiti prepoznati različne regionalne izgovorjave določenih besed in izrazov.
Kratka A
Zadnji zvok, ki se v angleščini šteje za kategorijo samoglasnikov spredaj v ustih, je kratek zvok “a”. Nekateri primeri so »na«, »smeh« in »kariran«. Najpogosteje se črkuje “a”, vendar ima v angleščini 13 različnih različic. Kratek “a” velja za nizek samoglasnik, ker jezik običajno ni upognjen in se usta za ta zvok odprejo širše. To je samoglasnik, ki ga angleško govoreči otroci najpogosteje napačno izgovarjajo in ni pogost zvok v mnogih svetovnih jezikih.