Športna kila, bolj znana kot atletska pubalgija, je stanje, za katerega je značilna raztrganina mišice vzdolž dimeljskega kanala, predela trebuha tik nad dimljami. Zdi se, da so športniki še posebej nagnjeni k temu stanju, ker so ponavadi zelo trdi do svojih teles, se ukvarjajo s ponavljajočimi se gibi, hitrimi dejavnostmi in grobimi športi, ki lahko poškodujejo mišično tkivo. To stanje se klasično zdravi s preprostim počitkom, čeprav ga je mogoče zdraviti tudi kirurško.
Tehnično gledano športna kila sploh ni kila. Dimeljska kila je stanje, pri katerem trebušna stena oslabi, kar omogoča črevesju, da štrli skozi njo. Ko ima nekdo pravo dimeljsko kilo, se lahko začuti izboklina na mestu in je potrebna kirurška popravila, da se utrdi trebušna stena in potisne hernirano črevesje nazaj na svoje mesto. Športna kila sicer vključuje oslabljene mišice, vendar se mišice preprosto strgajo ali odmaknejo od trebušne stene in ne nastane črevesni žep.
Za to stanje je značilna bolečina okoli trebuha ali dimelj. Tudi moški športniki občutijo bolečine v modih. Ker športniki ponavadi delajo zaradi bolečine, lahko športna kila napreduje in se še poslabša, preden športnik poišče zdravljenje, športniki pa se tudi prehitro vračajo na trening, tako da se poškodba nikoli ne more popolnoma zaceliti in se lahko ponovi. .
Počitek je najboljši način zdravljenja, saj omogoča, da se mišice same pozdravijo. Nekateri športniki uporabljajo tudi protivnetna zdravila, obkladke z ledom in nežno raztezanje za lajšanje vnetja na tem območju in spodbujanje elastičnosti mišic. Raztezanje lahko zmanjša tudi tveganje za ponovitev, tako da zagotovi večjo prožnost in okrepi trebušne mišice, da se ne morejo tako zlahka trgati. Joga in pilates, ki spodbujata razvoj močnih mišic jedra, sta pogosto dobra dopolnila urniku treningov za preprečevanje pojava športnih kil.
Nekateri športniki si prizadevajo za kirurško popravilo športne kile, kar je vsekakor možnost. Tudi z operacijo pa lahko športna kila športnika za kar nekaj časa izpusti iz dela. Morda bo potrebno do enega leta časa okrevanja, da se poškodba popolnoma zaceli in se lahko vrne k treningu, in mnogi športniki menijo, da se morajo prej vrniti na delo, da obdržijo svoje mesto v športnih ekipah. Pred nadaljevanjem treninga po takšni poškodbi in pred povečanjem intenzivnosti treninga se je treba vedno posvetovati z zdravnikom.