Razvezna pogodba je dokument, s katerim se poslovno partnerstvo uradno konča. Ne samo da prekine zaveze obeh strani do drugega partnerja, ampak do podjetja kot celote. Služi tudi kot način, da se obe strani izogneta prihodnjim nesporazumom in v mnogih primerih prihodnjim tožbam ali zahtevkom proti kateri koli stranki.
Razpustitvene pogodbe običajno sledijo spremembi v samem podjetju ali posameznih ciljih partnerjev. Pojavi se lahko tudi po doseganju ciljev partnerstva, v tem primeru partnerstvo ni več potrebno. Ne glede na razlog za razpustitev, dokument sam zagotavlja vsem vpletenim strankam popolno ločitev drug od drugega in pravno odvezuje eno ali obe stranki vseh preostalih obveznosti do druge osebe ali do samega podjetja.
Standardna pogodba o prenehanju vsebuje več delov informacij, čeprav jih je mogoče spremeniti, da ustrezajo edinstvenim potrebam podjetja. Dokument se običajno začne z uvodom zadevnih oseb, ki mu sledi kratek opis zgodovine partnerstva, morebitnega denarja, vključenega v poslovanje, in pododdelka, ki opredeljuje jezik, uporabljen v preostalem delu dokumenta. V naslednjem razdelku dokumenta je navedena lokacija podjetja, vključno s stanjem, v katerem je, naslovom in imenom.
Naslednji je razdelek, znan kot “prekinitev”. To zagotavlja posebne podrobnosti o razpustitvi, vključno s tem, kateri partnerji bodo pridobili določeno premoženje in odgovornosti. Ta razdelek velja za enega najpomembnejših delov pogodbe o razpustitvi na dolgi rok. Najpomembnejši del za kratkoročno obdobje je tisto, kar pride po »likvidaciji«.
Naslednje področje določa, za kaj je vsak partner odgovoren v zvezi z razpustitvijo. To je lahko kar koli, od tega, kdo odpove kakršne koli najemne pogodbe, do tega, kdo objavi javno obvestilo o prenehanju. Pomembno je, da je to področje temeljito in da se s tem strinjajo vse strani, da se izognemo kakršnim koli težavam z uradnim prenehanjem partnerstva.
Naslednja dva razdelka delita obveznosti in obe stranki osvobajata morebitnih prihodnjih terjatev do njih v zvezi s kakršnimi koli vprašanji, povezanimi s partnerstvom. V večini primerov pa se stranki lahko tožita, če katera koli od obveznosti, dogovorjenih z prenehanjem, ni izpolnjena. Končno področje sporazuma lahko vključuje kakršne koli spremembe, lahko določa državne zakone, ki se bodo uporabljali za razlago dokumenta, in lahko vključuje razdelek, znan kot izjava »brez implicitne opustitve«. To določa, da če ena od strank dovoli drugi, da prekine obveznost, navedeno v sporazumu, to ne pomeni, da se stranka odpoveduje svoji pravici, da zahteva, da se ta obveznost izpolni v prihodnosti.
Ko je dokument izpolnjen in ga vsi zadevni družbeniki podpišejo pred pričo ali notarjem, dobi vsak družbenik kopijo pogodbe za svojo evidenco. Pogodba o prenehanju je lahko preprosta in jo sestavijo vpletene osebe. Zapleten sporazum o razpustitvi pa bi moral pripraviti strokovnjak, da bi se izognili kakršnim koli vrzeli ali težavam z dokumentom v prihodnosti.