Splošna deklaracija o človekovih pravicah je dokument, ki ga je pripravila Komisija Združenih narodov za človekove pravice po koncu druge svetovne vojne. Namen dokumenta je bil jasneje opredeliti “pravice”, ki so navedene v listini Združenih narodov, hkrati pa zagotoviti jasno in splošno opredelitev človekovih pravic za vse države članice. Deklaracija je bila od takrat prevedena v več kot 300 jezikov in je zelo razširjena po vsem svetu.
Ena od zagovornikov dokumenta je bila Eleanor Roosevelt, ki je ob pripravi dokumenta sedela kot predsednica Komisije. Roosevelt je vanj prispeval tudi precejšnjo količino besedila. 10. decembra 1948 je dokument uradno ratificiralo 48 držav članic, osem se jih je vzdržalo glasovanja.
Splošna deklaracija o človekovih pravicah skupaj vključuje 30 členov, ki jasno opisujejo osnovne človekove pravice, kot sta svoboda pred mučenjem in suženjstvom. Namen izjave je jasno in preprosto opredeliti vse pravice, do katerih so upravičeni ljudje po vsem svetu, in služi kot svetovalna izjava in ne kot pravno zavezujoč dokument. Države članice Združenih narodov se spodbujajo, da podpirajo te pravice, hkrati pa dajo kopije dokumenta široko dostopne.
Številni členi Splošne deklaracije o človekovih pravicah izhajajo iz že obstoječih zakonov o pravicah več narodov. Deklaracija je namenjena spodbujanju enakosti in svobode in vključuje številne člene, ki se osredotočajo na osnovno pravno zaščito, kot je pravica do poštenega sojenja. Ženske, otroke in družine obravnava tudi več člankov, ker se te skupine soočajo s posebnimi težavami. Poleg tega člen 29 navaja, da so ljudje in vlade odgovorni drug do drugega, da zagotovijo ohranjanje in zaščito človekovih pravic.
Nekateri ljudje so kritizirali Splošno deklaracijo o človekovih pravicah in trdili, da je napisana z zelo zahodnjaško in judovsko-krščansko pristranskostjo. Zlasti muslimani so zaskrbljeni zaradi Deklaracije, ker so zaskrbljeni, da bi nekateri njeni vidiki lahko bili v nasprotju z njihovim verskim prepričanjem. Nekateri vzhodni narodi tudi verjamejo, da koncept človekovih pravic pripada zahodni filozofiji in ne celotnemu svetu. Kljub temu nasprotovanju so številne vzhodne države ali države z veliko muslimansko populacijo ratificirale Splošno deklaracijo o človekovih pravicah in jo podprle.