Špinača je temno zelena listnata zelenjava, ki izvira iz jugovzhodne Azije. Ta pridelek se je stoletja uporabljal kot vir hrane v Aziji, v Evropo pa je prišel v osmem stoletju pred našim štetjem, kar je zagotovilo, da bo špinača sledila na poti v Novi svet. Večina trgov, ki zaloge pridelkov katere koli oblike, ponujajo špinačo, pogosto celo leto, najdemo pa jo tudi v pločevinkah in zamrznjeni obliki. Obstaja ogromno načinov uporabe te zelenjave in je izjemno priljubljena v mnogih koncih sveta.
Nizko rastoča rastlina ima liste grobo lopate, ki so pri sorti Savoy lahko nagubani, pri ploščatih pa gladki. Ko pustite, da raste nepobran, bo enoletnica pozno poleti šla v seme, kar bo omogočilo, da listi odmrejo. V redkih primerih špinača raste kot dvoletna rastlina, običajno v bolj zmernih podnebjih, vendar se najboljše rastline navadno gojijo v hladnem podnebju, saj se semena špinače radi ohladijo več mesecev, preden vzklijejo.
Špinačni listi so mehki, rahlo grenkega okusa. Rastlina je naravno bogata z vitaminoma A in C, folati, kalcijem in železom, zaradi česar jo mnogi ljudje obravnavajo kot superživilo in dragocen dodatek k človeški prehrani. Špinača pa je bogata tudi z oksalno kislino, ki moti sposobnost telesa, da absorbira kalcij in železo. Predvsem surova špinača ima močno zmanjšano hranilno vrednost, a tudi v kuhani še vedno vsebuje nekaj oksalne kisline. Zaradi tega je težko izkoristiti hranilno vrednost te zelenjave. Poleg tega bo oksalna kislina motila tudi absorpcijo kalcija in železa iz drugih živil, ki jih zaužijemo hkrati.
Liste lahko jeste surove, za tiste, ki jih hranilna vrednost manj skrbi in bolj zanima okus. Surova špinača je pogost dodatek solatam. Prav tako ga lahko kuhamo v različnih pripravkih in ga vključimo v stvari, kot so juhe, quiche, enolončnice, burrito, sendviči, omake in številna druga živila.
Pri izbiri sveže špinače v trgovini naj potrošniki iščejo hrustljave, enakomerno obarvane liste. Če so listi še vedno na peclju, ne smejo biti osušeni in ne smejo biti brez sluzi in madežev. Špinačo je treba tudi zelo temeljito oprati, saj raste blizu tal, nabira pesek in umazanijo, včasih pa se v listih skrije kakšen polž ali polž.