Spektralni dokazi so bili oblika dokaza, sprejeta na sodiščih med sojenjem čarovnicam v Salemu, enim najtemnejših, najbolj mizoginih obdobij ameriške zgodovine. Ti »dokazi« so govorili, da so bili hudič in njegovi privrženci dovolj močni, da pošiljajo svoje duhove ali duhove čistim, religioznim ljudem, da bi jih zapeljali na stranpot. Satanovi privrženci so vključevali številne »čarovnice«, ki so živele v predelu Salem v Massachusettsu.
Koncept “spektralnih dokazov” se je prvotno pojavil med sojenjem čarovnicam v Evropi. Medtem ko so angleška sodišča priznala verodostojnost takega dokaza, so zavrnila pregon obtoženega na podlagi le spektralnih dokazov. Na žalost to ni bilo tako v Novi Angliji.
Ameriški lov na čarovnice se je začel v Salem Villageu, evropskem mestu, ki so ga naselili kmetje v današnjem Danversu v Massachusettsu. Leta 1689 je bil velečasni Samuel Parris duhovnik v lokalni župniji. Njegova devetletna hči, dvanajstletna nečakinja in nekateri njihovi sosedski prijatelji so nenadoma začeli imeti grozne napade. Vaški zdravnik je izjavil, da so te uboga dekleta žrtve čarovništva.
Dekleta so pojasnila, da jih različni ljudje na območju vasi Salem poskušajo zvabiti v čarovništvo. Čarovnice so jim lahko prikazale svoje duhove in bi jih lahko celo urokile. Pod pritiskom velečasnika so »prizadeta« dekleta sčasoma s prstom kazala na Sarah Good, Sarah Osburn in Titubo, ki je bila sužnja prepodobnega Parrisa.
Ko so lokalni sodniki zaslišali Sarah Osborne in Sarah Good, so dekleta znova doživela grozljive napade in celo trdili, da sta videli “sablaste” prav tam v sodni dvorani. Vsem prisotnim je bilo očitno, da sta obtoženi uporabljali čarovništvo nad dekleti, obe ženski pa so kljub protestom vrgli v zapor. Suženj Tituba pa je pod prisilo priznal, da se je družil s Satanom in izjavil, da so na tem območju še druge čarovnice. Dekleta so ostala prizadeta, napadi so se začeli širiti tudi na druge v vasi in začel se je mogočni lov na čarovnice.
Spektralni dokazi so veljali za primarni vodilni »dokaz« ženskega čarovniškega statusa in postajalo je vse bolj priljubljeno za »žrtve«, da vidijo spektralno obliko v sanjah ali viziji. Priče bi na sodišču pričale, da jih je napadel nečiji duh, in ta spektralni dokaz bi vzeli kot dokaz, da je bila obtožena oseba odgovorna za napad, čeprav je bilo fizično telo obtoženca takrat na drugi lokaciji.
Vse več je bilo obtožb in zapori so se polnili z ljudmi iz več mest Nove Anglije, vključno s Salemom, Salem Villageom, Andoverjem in Topsfieldom. Več deset ljudi je priznalo, da so čarovnice pod mučnim mučenjem.
Guverner William Phips je poklical posebno sodišče, da sodi primere obtoženih čarovnic, ki preprosto niso hotele priznati. To sodišče je veliko ljudi hitro obsodilo na smrt, predvsem z obešanjem in pritiskanjem. Kar nekaj obtoženih je umrlo v zaporu, preden jim je lahko sodilo.
V začetku naslednjega leta so se izobraženi ljudje izrekli proti uporabi spektralnih dokazov na sodišču. Morda izčrpani zaradi čarovniške blaznosti so sodniki zavrnili spektralne dokaze v sodni dvorani in razglasili, da so nezadostni dokazi za obsodbo novih obtoženih, s čimer se je lov na čarovnice končal.