Specialist za Medicaid, včasih imenovan tudi svetovalec za Medicaid, je oseba, ki pomaga ljudem, da se kvalificirajo za Medicaid, ne da bi izčrpali njihova sredstva in sredstva. Medicaid, program vladnega zavarovanja, ki ga skupaj financirajo zvezna vlada Združenih držav in vlade posameznih držav, je zasnovan za plačilo stroškov zdravstvenega varstva za revne, vendar je tudi zavarovalnica v skrajni sili za dolgotrajno oskrbo. Predvsem na tem področju lahko Američani poiščejo storitve specialista Medicaid, ki jim bo pomagal pri krmarjenju po včasih zapletenih pravilih ter omejitvah premoženja in dohodka, ki so naložene prosilcem za to vladno zavarovanje.
V Združenih državah Amerike stroške zdravstvenih storitev za tiste, ki si tega ne morejo privoščiti in nimajo zdravstvenega zavarovanja, običajno plača Medicaid. Na splošno povprečen Američan, ki si ne more privoščiti zdravstvenih storitev ali zdravstvenega zavarovanja, nima težav s kvalifikacijami za Medicaid in ni potrebe po strokovnem svetovalcu, ki bi pomagal pri postopku prijave. Dolgotrajna oskrba pa ni zdravstvena oskrba – le približno 5 % oskrbe, ki se nudi takšnim pacientom, je medicinske narave, preostanek pa so skrbniške naloge, kot so kopanje, oblačenje in prehranjevanje. Na splošno so starejši tisti, ki najbolj potrebujejo dolgotrajno oskrbo, a ker to ni zdravstvena oskrba, le majhen del teh stroškov krije Medicare, ameriško zdravstveno zavarovanje za starejše.
Premožni lahko na splošno krijejo stroške dolgotrajne oskrbe bodisi iz lastnih sredstev bodisi z zavarovanjem za dolgotrajno oskrbo. Revni običajno že izpolnjujejo pogoje za Medicaid, tako da če potrebujejo dolgotrajno oskrbo, so že pokriti. Srednji razred pa si pogosto ne more udobno privoščiti zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, katerega premije so običajno precej drage, vendar se njihovi prihranki in drugi viri morda ne izplačajo za daljše obdobje oskrbe, še posebej, če je dom za ostarele nujen. Specialist za Medicaid lahko tem ljudem pomaga, da se kvalificirajo za Medicaid, ne da bi pri tem »zapravili« vsa svoja sredstva.
Pri določanju sredstev z namenom izpolnjevanja pogojev za Medicaid se nekatera štejejo za »števna«, druga pa za neštetljiva, v skladu s pravili, ki se razlikujejo od države do države. Leta 2010 ima lahko na primer oseba na splošno premoženje v vrednosti največ 2,000 USD (USD) in mesečni dohodek v višini 50 USD ali več. Ko razmišljate o paru, pa lahko zakonec, ki ne potrebuje dolgotrajne oskrbe – »zakonec skupnosti« – obdrži ves svoj dohodek in poleg hiše obdrži polovico premoženja para do približno 110,000 USD. , avtomobile in nekatere druge osebne stvari, kot so oblačila in nakit. Vse, kar je nad temi mejami, ki se letno prilagodijo inflaciji, mora plačati zdravstveno ali dolgotrajno oskrbo v programu, ki se imenuje proces »zniževanja porabe«. Strokovnjak za Medicaid bo analiziral premoženje in dohodek para ter oblikoval načrt, kako v tem procesu porabiti čim manj potrebnega denarja in tako ohraniti čim več premoženja para.
Mnogi Američani mislijo, da bodo, ko bodo starejši, svoje premoženje preprosto prenesli na druge družinske člane. Težava pri tem pristopu je, da ima Medicaid zakonsko pravico do petletnega obdobja »pogleda nazaj«, ki mu daje pravico, da razveljavi vse takšne transakcije, opravljene v petletnem obdobju pred aplikacijo Medicaid, ali da ima par finančno odgovoren za vrednost vseh takih transakcij. Dober specialist za Medicaid pa bo vedel, kako prerazvrstiti sredstva in celo dohodek – pravno –, da bi zmanjšal vpliv porabe in pomagal ohraniti posestvo.