Sončni sistem je opredeljen kot zbirka planetov in drugih nebesnih teles – kot so asteroidi, kometi in meteorji -, ki krožijo okoli osrednje zvezde. Večino časa, ko govorimo o sončnem sistemu, govorimo o tistem, katerega del je Zemlja: skupini planetov in drugih nebesnih teles, ki krožijo okoli zvezde, ki jo imenujemo Sonce.
V našem sončnem sistemu nebesna telesa, ki obkrožajo sonce in jih drži njegova gravitacija, vključujejo pritlikave planete in naravne satelite, pa tudi asteroide, komete in meteorje. Zdaj velja, da obstaja osem planetov, ki so po vrstnem redu od sonca navzven Merkur, Venera, Zemlja, Mars, Jupiter, Saturn, Uran in Neptun. Čeprav je Pluton že vrsto let veljal za planet, je bil leta 2006 ponovno razvrščen in se zdaj imenuje pritlikavi planet.
Mednarodna astronomska zveza zdaj opredeljuje planete po več merilih. Da se nebeško telo šteje za planet, mora:
ne bodi zvezda
kroži okoli zvezde
imajo zadostno maso, da so skoraj sferične
očistila svojo orbito drugih predmetov
Planeti v našem sončnem sistemu imajo veliko skupnega: vsi se vrtijo okoli svoje osi, ko se vrtijo okoli sonca v isti smeri. Kljub temu imajo planeti v našem sistemu različne fizikalne lastnosti in na podlagi teh lastnosti in njihove razporeditve v prostoru jih običajno razvrščamo v notranje planete in planete Joviana. Jove je alternativno ime za boga Jupitra.
Notranji planeti našega sončnega sistema – tisti, ki so najbližji soncu – so Merkur, Venera, Mars in Zemlja. Ti planeti so manjši in gostejši, s trdno skorjo in staljeno notranjostjo. Trije od štirih – vsi razen živega srebra – imajo plinasto atmosfero. Jovianski planeti so večji in manj gosti, z gosto atmosfero.
Sončeva gravitacijska sila je odgovorna za eliptične orbite planetov v našem sončnem sistemu. Johannes Kepler je prvič natančno opisal gibanje planetov v zgodnjih 1600-ih. Isaac Newton je bil tisti, ki je dokazal, da Keplerjevi zakoni gibanja planetov veljajo za druga nebesna telesa v sončnem sistemu in so posledica sončne gravitacijske sile.