Domneva se, da je naš sončni sistem nastal pred približno 4.6 milijarde let iz velikega oblaka plina in prahu, ki v premeru meri več svetlobnih let, znanega kot meglica. Ta oblak je bil v glavnem sestavljen iz vodikovega plina, z manjšimi količinami elementov, ki danes sestavljajo sončni sistem. Po teoriji sončne meglice se je del tega oblaka začel gravitacijsko krčiti, verjetno zaradi motenj bližnje supernove ali prehoda druge zvezde, in ko se je to zgodilo, se je začetno počasno vrtenje oblaka začelo povečevati, ko se krči, zaradi česar se splošči v obliko diska. Ko se je v središču diska nabiralo več materiala, sta se gostota in temperatura povečala in dosegla točko, kjer se je začela fuzija vodikovih atomov, pri čemer je nastal helij in se sprostila velika količina energije, kar je povzročilo rojstvo Sonca. Iz ostanka materiala so nastali planeti, asteroidi in kometi.
Čez nekaj časa je nadaljnji kolaps ustavil Sonce, ki je doseglo hidrostatično ravnotežje. Sončni veter mladega Sonca je razpršil velik del materiala v sončni meglici, zmanjšal njeno gostoto in meglica se je začela ohlajati. Poleg treh najlažjih elementov – vodika, helija in litija – so elementi, iz katerih je bila sestavljena sončna meglica, nastali z jedrsko fuzijo v zvezdah, ki so že davno minile, ali, v primeru elementov, težjih od železa, ki so jih ustvarile supernove. Prisotne bi bile tudi preproste kovalentne molekule, vključno z vodo, metanom in amoniakom, ter ionske molekule, kot so kovinski oksidi in silikati. Sprva bi bile te spojine zaradi visokih temperatur v disku plinaste, a ko je prišlo do hlajenja, se je večina elementov in spojin kondenzirala v drobne delce; kovine in ionske spojine so se najprej kondenzirale zaradi višjega vrelišča in tališča.
Blizu središča diska so prevladovale kovine, kovinske spojine in silikati, dalje pa, kjer so bile temperature nižje, se je iz meglice zgostila velika količina ledu. V tem zunanjem območju je bilo tudi plinastega vodika in helija v izobilju; te pline je sončni veter v veliki meri razpršil bližje Soncu. Drobni trdni delci so trčili in zlepili skupaj ter tvorili vedno večje predmete, ki so začeli z gravitacijo privlačiti več materiala, kar je sčasoma povzročilo nastanek planetov. V notranjem sončnem sistemu je pomanjkanje ledu, vodika in helija povzročilo nastanek razmeroma majhnih planetov Merkur, Venera, Zemlja in Mars, ki so v veliki meri sestavljeni iz kamnin. Dlje ven so se led in mineralni delci agregirali in tvorili večja telesa, ki so lahko obdržala lahka plina vodik in helij skozi svoja razmeroma močna gravitacijska polja, kar je povzročilo planete »plinaste velikanke« Jupiter, Saturn, Uran in Neptun.
Teorija sončne meglice predstavlja številne ključne značilnosti našega sončnega sistema. Dejstvo, da vsi planeti – z izjemo Plutona, ki se ne šteje več za planet – vsi ležijo v bolj ali manj isti ravnini, in dejstvo, da vsi krožijo okoli Sonca v isti smeri, kaže na to, da izvirajo iz diska. obdaja sonce. Prisotnost razmeroma majhnih skalnatih planetov v notranjem osončju in plinskih velikanov v zunanji regiji se prav tako dobro ujema s tem modelom.
Za Neptunom, najbolj oddaljenim planetom, leži Kuiperjev pas, območje relativno majhnih predmetov, sestavljenih iz kamnin in ledu. Domneva se, da bi lahko tu nastal Pluton in da so kometi predmeti Kuiperjevega pasu, ki so bili potisnjeni v orbite, ki jih pripeljejo v notranji sončni sistem. Kuiperjev pas je prav tako dobro razložen s teorijo sončne meglice, saj je posledica ostankov ledu in skalnatega materiala, ki je pretanko razpršen, da bi lahko oblikovali planete.
Nadaljnji dokazi, ki podpirajo to teorijo, prihajajo od drugod v Rimski cesti. Astronomi lahko preučujejo dele naše galaksije, kjer trenutno nastajajo zvezde, kot je Orionova meglica, velika količina plina, ki se nahaja v ozvezdju Orion. Večina novih zvezd v tej meglici je obkrožena z diski plina in prahu, iz katerih se domneva, da bodo sčasoma nastali planeti.