Kot bodo pričali številni odrasli preživeli, otroštvo ni vedno lahko preživeti. Eden najtežjih izzivov, s katerimi se lahko sooči otrok, je šolsko ustrahovanje, namerno ustrahovanje šibkejših otrok s strani starejših ali močnejših otrok. Šolski ustrahovalec je pogosto problematičen otrok s samozavestjo in obvladovanjem jeze, ki deluje s fizičnimi in duševnimi napadi na tiste, ki jih dojema kot žrtve ali manj verjetno, da se bodo branili.
Šolsko ustrahovanje nikakor ni nov pojav. Številne generacije otrok so izkusile jezo nasilnika iz otroštva in za nekatere od teh žrtev se čustvena brazgotina nadaljuje v odraslo dobo. Nekateri nasilneži delujejo samostojno, drugi pa iščejo moč v številu kot tolpa. Nekatere soseske ulice ali odseki šolskega igrišča lahko »pripadajo« tolpi nasilnikov, zaradi česar so drugi učenci prisiljeni v zastrašujočo rokavico ali se temu območju v celoti izogibati.
Nekateri strokovnjaki za vedenje otrok menijo, da je neko šolsko ustrahovanje res krik nasilnika na pomoč. Na razmerje nasilnež/žrtev lahko tako rekoč gledamo kot na dve plati istega čustvenega kovanca. Medtem ko se žrtev ustrahovanja ali zlorabe lahko čustveno in fizično umakne, ustrahovalec v bistvu izžareva svoje frustracije na druge. Tako žrtev kot ustrahovalec lahko doma doživljata zlorabo s strani bratov in sester ali staršev, vendar se eden nauči obvladovati tako, da ostane pasiven, drugi pa se nauči obvladovanja z agresijo in antisocialnim vedenjem.
Šolsko ustrahovanje je velik problem, s katerim se morajo ukvarjati šolski upravitelji, učitelji, starši in učenci sami. Nekateri šolski nasilniki morda potrebujejo strokovno svetovanje, da bi se spopadli z okoliščinami, ki sprožijo njihove izbruhe in agresivno vedenje do drugih otrok in odraslih. Druge bo morda treba pozorno spremljati glede znakov stopnjevanja, kot so umetniška dela ali spisi, ki prikazujejo nasilje in druge moteče teme.
Če šolskega ustrahovanja ne nadzorujemo, so lahko rezultati katastrofalni. Številna streljanja v šolah v zadnjih letih je mogoče zaslediti do prejšnjih incidentov šolskega ustrahovanja. Ali se žrtev šolskih nasilnikov odloči maščevati tistim, ki so ji storili krivico, ali pa se učenec z antisocialno ali nasilno miselnostjo odloči stopiti iz fantazijskih oblik nasilja in prelivanja krvi v resnični dogodek. V obeh primerih bi lahko zgodnje posredovanje še vedno pomagalo preprečiti, da bi incidenti šolskega ustrahovanja prerasli v šolske tragedije.
Na individualni ravni bi morali starši, ki prejmejo poročila o šolskem ustrahovanju od svojih otrok, te pomisleke jemati resno in jih ne zavračati kot del obreda prehoda ali »fantje bodo fantje«. Nekateri šolski nasilniki so popolnoma sposobni zagrešiti spolne napade ali tihotapiti pravo orožje na šolsko posest, zato bi morali starši ali šolski organi raziskati vse očitne grožnje otroku, preden grožnje postanejo dejanja. Poročanje o verodostojnih grožnjah policistom je tudi način za preprečevanje resnih incidentov šolskega ustrahovanja.