Eden najtežjih izzivov, s katerimi se sooča dramatik, je prenašanje notranjih misli ali motivacije lika občinstvu. Ena dramska naprava, ki se ukvarja s tem problemom, se imenuje monolog, neprekinjen govor, ki ga en lik izreče občinstvu, ne pa tudi drugim likom v prizoru. Samolog je lahko precej poetičen in eleganten po strukturi, kot v mnogih Shakespearovih dramah, vendar je mišljen kot intimna komunikacija najglobljih misli lika, ki jih poda, kot da bi razmišljal naglas.
Morda najbolj poznan samoslov v angleškem jeziku je Hamletov govor »Biti ali ne biti« iz 3. dejanja, prizora 1 Shakespearove tragične drame Hamlet. Na tej točki drame mladi princ po imenu Hamlet razmišlja o samomoru kot o pobegu iz svojega težavnega življenja. Svoj monolog začne s postavitvijo najpomembnejšega vprašanja: Biti (živeti) ali ne biti (storiti samomor)?. Preostanek tega slavnega odlomka obravnava, ali zaznane koristi smrti ne odtehtajo radosti in izzivov življenja.
Še en slavni Shakespearov monolog se odvija pod balkonom, kjer mladi snubec po imenu Romeo skrivaj opazuje prepovedan predmet njegove naklonjenosti Julijo. Romeove notranje misli ob ogledu Julije ob mesečini se z občinstvom delijo s samoslovjem, ki se začne »A mehko, kakšna svetloba skozi to okno lomi? To je vzhod, Julija pa je sonce …« Medtem ko občinstvo izve o Romeovi strastni ljubezni do Julije, ga ne sliši, da izgovori te besede. To je namen samoslovja, z občinstvom deliti intimne misli, ki bi sicer lahko povzročile zaplete s soigralci.
V škotski tragediji Macbeth tako Macbeth kot Lady Macbeth podajata dramatične samospeve, ki občinstvu razkrijejo skrite značilnosti, ne pa tudi drugim likom. Lady Macbeth prosi za moč za umor v samoslovu, ki se začne »Hrakar sam je hripav/Kri krokari usodni vhod Duncana …«, medtem ko Macbeth v 5. dejanju, 5. prizor poda resignirano opažanje o kratkotrajnosti življenja:
“Jutri, jutri in jutri,
V tem malem tempu se plazi iz dneva v dan
Do zadnjega zloga zapisanega časa,
In vsi naši včerajšnji dnevi imajo prižgane bedake
Pot do prašne smrti. Ven, ven, kratka sveča!
Življenje je le sprehajajoča senca, slab igralec
To vznemirja in vznemirja njegovo uro na odru
In potem se ne sliši več: to je pravljica
Povedal ga je idiot, poln zvoka in besa,
Nič ne pomeni.”
Napravo dramskega monologa še vedno uporabljajo številni sodobni dramatiki, vendar je lahko igralcu težko izvesti tak notranji monolog, ne da bi izoliral druge like na odru. Samoslov je oblika monologa, vendar monolog ni nujno samoslov. Dramski monolog je neprekinjen govor enega samega lika, vendar je lahko usmerjen na druge like na odru. Morda niti ne razkrije notranjih misli lika, kot v primeru rutine stand-up komedije. Samoslov je pogosto napisan v tihem ali odsevnem tonu, kot da bi lik z občinstvom delil intimno skrivnost.