Sokratova ironija je posebna naprava, ki se pogosto uporablja v retoriki, v kateri se ena oseba pretvarja, da je nevedna o vprašanju, da bi drugo osebo privabila, da jo razloži. V razpravi ali prepiru imata na primer dve osebi različna stališča o določeni temi. Eden od dveh udeležencev se lahko nato pretvarja, da ne razume pomembnega vidika teme, in prosi drugo osebo, naj to pojasni. Kot pojasnjuje druga oseba, prvi udeleženec nato komentira slabosti, ki so del argumenta druge osebe, in je uporabil sokratsko ironijo, da bi jih razkril.
Na splošno se izraz “ironija” običajno nanaša na idejo, v kateri se zdi, da nekaj pomeni eno, v resnici pa drugo. Verbalna ironija, na primer, je običajno izraz, v katerem nekdo nekaj reče, medtem ko misli nasprotno od te stvari. Če se nekdo pogovarja z nekom drugim o sovražnem tekmecu, lahko ironično reče: “Oh, on je moj najboljši prijatelj.” Medtem ko se Sokratova ironija nanaša na podobno zavajajoč koncept, je njen namen razorožiti nasprotnika v prepiru ali debati, da bi poškodoval svoj položaj.
Najosnovnejša uporaba sokratske ironije je v obliki, da ena oseba v argumentu pretvarja nevednost o določenem vidiku argumenta. Eden najpomembnejših vidikov te metode je, da nevednost ni resnična; oseba, ki uporablja sokratsko ironijo, bi morala o temi dejansko vedeti veliko. Če pa se pretvarja, da ne, lahko nasprotnik v prepiru ali debati pridobi lažni občutek zaupanja. Ker se prva oseba pretvarja, da je nevedna o temi, potem prosi drugo osebo, naj ji to ali ji razloži.
Ko druga oseba v razpravi začne razlagati vprašanje, za katerega se je prva pretvarjala, da ne ve, lahko prva oseba začne slabiti argument. Sokratova ironija omogoča nekomu, da se umakne od teme ali argumenta, zlasti tistega, ki je postal čustven ali iracionalen, in začne pri temelju vprašanja. Nekdo, ki se na primer zavzema za nadzor nad orožjem, se lahko pretvarja, da ne razume popolnoma zakonov ali pravnih precedensov, ki so bili uporabljeni za vzpostavitev kakršne koli oblike nadzora nad orožjem v njegovi državi. Ko druga oseba začne razpravljati o njih, lahko oseba, ki uporablja sokratsko ironijo, opozori na pomanjkljivosti v teh statutih ali kako drugače navede, kako so bili različni primeri pozneje spremenjeni ali preglaseni z drugimi zakoni.