Sokratova filozofija je večinoma dokumentirana v spisih enega od njegovih učencev, Platona. Kot eden redkih grških filozofov, ki niso pustili pisnih prispevkov, je Sokrat verjel v izzivanje statusa quo. Njegova filozofija temelji predvsem na ideji, da lahko dialog razkrije znanje in da posamezniki počnejo krepostna dejanja le, če se zavedajo, kaj je dobro in kaj zlo.
Kot študent Sokratove filozofije je Platon v svojih lastnih filozofskih naukih razkril nekatere ideje svojega nekdanjega mentorja. Sokrat je verjel, da se sam ne zaveda resnice in da nima nobenega oprijemljivega znanja. Filozof je menil, da konvencionalno znanje ni nujno resnica. Bil je tudi prepričan, da je treba odkriti resnico in znanje.
Po Sokratu je bil eden od načinov odkrivanja resnice in znanja dvosmerna komunikacija. Razprave o splošno sprejetih in prakticiranih prepričanjih ter tradicijah in institucijah so pomagale odkriti in izpodbijati premise, ki so za njimi. Razprave niso bile namenjene diskreditaciji ali sramoti določene osebe ali prepričanja. Namesto tega so bili sredstvo za spraševanje o tem, kar je bilo prej slepo sprejeto kot resnica.
Mnogi so takrat ugotovili, da je Sokratova filozofija kontroverzna. Nekaj tega je bilo posledica dejstva, da čeprav je Sokrat odkrito dvomil v konvencionalne teorije in prepričanja, nanje ni imel alternativnega odgovora. Njegov proces odpiranja možnosti, da obstaja druga alternativa, je povzročil, da so tisti, ki so imeli koristi od konvencionalnega razmišljanja, razburjeni zaradi njegovega vpliva. Sokrat ni verjel v pridobivanje materialnega dobička s svojim filozofskim delom in si je na koncu vzel življenje, da bi se izognil javni usmrtitvi.
Pomemben vidik Sokratove filozofije je dejstvo, da je verjel, da posamezniki ne delajo škodljivih dejanj zaradi skušnjave ali duhovne šibkosti. Sokrat je menil, da škodljiva in napačna dejanja izvirajo iz nezavedanja, kaj je dobro in zlo. V bistvu so posamezniki delali škodljive stvari, ker niso imeli znanja in orodij, da bi vedeli kaj bolje.
Sokrat je odločno nasprotoval ideji, da je treba določeno vedenje izvajati, da bi ugajalo zunanjemu božanstvu ali bogu. Menil je, da morale ali dobrega početja ne bi smeli definirati z domnevnimi nauki duhovne ikone. Grški filozof pa je podprl idejo, da posamezniki ne bi smeli namerno ravnati v nasprotju z zakoni vlade.