Soglasnik je zvok v govorjenem jeziku, za katerega je značilno zoženje ali zaprtje na eni ali več točkah vzdolž glasovnega trakta, kot so ustnice, jezik in zobje. Beseda “soglasnik” se nanaša tudi na vsako črko, ki označuje to vrsto zvoka. Ta izraz izvira iz latinske besede in pomeni »zveneti skupaj« ali »zveneti z« – ideja je, da soglasniki na splošno ne zvenijo sami, ampak se pojavljajo le z bližnjim samoglasnikom. Na primer, soglasniki običajno ne morejo tvoriti besed sami, čeprav lahko nekateri delujejo kot samoglasniki v določenih besedah. Latinski pomen tega izraza pa ne odraža sodobnega jezikovnega razumevanja, ki jih opredeljuje v smislu zožitev vokalnih poti.
Pisma
V angleški abecedi je 21 črk, ki običajno označujejo soglasne zvoke, B, C, D, F, G, H, J, K, L, M, N, P, Q, R, S, T, V, W, X, Y in Z. Črka Y lahko deluje tudi kot samoglasnik v besedah, kot sta “mit” in “poskus”. V dveh angleških besedah črka W deluje tudi kot samoglasnik: “cwm” in “crwth”, pri čemer je zvok dolg zvok “u”. Ko soglasniška črka deluje kot samoglasnik in soglasnik v besedi in je lasten zlog, na primer v besedi “prizma”, se imenuje sonorant. Nekatere besede, ki predstavljajo zvoke, so lahko tudi v celoti sestavljene iz soglasnikov, kot sta »šš« in »brr«.
Zvoki
Pisna angleščina ima manj soglasnikov kot govorjena angleščina soglasnikov – v angleščini je 24 pogostih soglasnikov – zato nekatere črke predstavljajo več kot en soglasnik. Za predstavitev nekaterih zvokov se uporabljajo pari črk, kot so “sh”, “th” in “ng”. Nekatere črke in kombinacije črk imajo v različnih besedah različno izgovorjavo, na primer težji zvok »th« v »this« v primerjavi z mehkejšim »th« zvokom v »this«. Ker je število soglasnikov v vseh jezikih na svetu večje od števila soglasnikov v različnih abecedah, so jezikoslovci ustvarili sisteme, kot je Mednarodna fonetična abeceda (IPA), da vsakemu možnemu soglasniku dodelijo edinstven simbol.
Kategorije
Soglasnike je mogoče razvrstiti po delih vokalnega trakta, ki se uporabljajo za ustvarjanje pravilnega zvoka. Na primer, labialni soglasniki so tisti, ki uporabljajo ustnice za ustvarjanje pravilnega zvoka. Koronalni in hrbtni soglasniki uporabljajo sprednji in srednji del jezika. Druge vrste soglasnikov uporabljajo dele, kot so osnova jezika, zobje in glasilke. Obstajajo tudi podkategorije, ki so bolj specifične, nekateri zvoki pa uporabljajo kombinacijo teh delov.