Sodobna psihoanaliza je vrsta analitične psihologije, ki se je razvila iz teorij Sigmunda Freuda. Freud je verjel, da številne psihološke in čustvene življenjske težave izvirajo iz potlačenih želja in nerešenih otroških travm. Sodobni psihoanalitiki so Freudovi dodali svoje teorije, saj se je sodobna psihoanaliza razvila v desetletjih, odkar je Freud opravljal svoje delo. Sodobna psihoanaliza se še naprej osredotoča na izgradnjo pogovornega odnosa med pacientom in psihoanalitikom. Proces psihoanalize lahko traja več let, saj psihoanalitik vodi pacienta skozi pregled njegovih spominov, izkušenj, občutkov, sanj in potreb.
Analitična psihologija ali sodobna psihoanaliza na splošno poskuša popraviti psihološko disfunkcijo s spodbujanjem pacientov, da s psihoanalitikom razpravljajo o svojih življenjih, spominih, občutkih in sanjah. Psihoanalitik običajno skuša zagotoviti podporno vlogo v pacientovem življenju, hkrati pa ponudi vpoglede, ki lahko bolniku pomagajo pri soočanju z nerazrešenimi občutki in pozitivnim spremembam v življenju.
Čeprav sodobna psihoanaliza morda v veliki meri temelji na Freudovih izvirnih teorijah, so tisti psihoanalitiki, ki so sledili Freudu, mešanici dodali svoje teorije. Freudova hči Anna Freud je verjela, da lahko človekove reakcije na pretekle čustvene travme ali potlačena čustva sčasoma tvorijo osnovo človekovega značaja. Psihoanalitik Erik Erikson je zaslužen za nadgradnjo Freudovih izvirnih teorij in ustvaril model, ki se lahko uporablja za bolnike obeh spolov v vseh življenjskih obdobjih. Teorije Melanie Klein so se na splošno osredotočale na to, kako lahko izkušnje v otroštvu vplivajo na razvoj pozneje v življenju. Nekateri psihoanalitiki, kot je Heinz Kohut, so verjeli, da napredek pacienta v smeri samoaktualizacije morda ni nujno odvisen od upoštevanja modela psihološkega razvoja.
Verjame se, da so se prvotne psihoanalizne teorije Sigmunda Freuda ukvarjale predvsem s težavami, ki jih pogosto povzročajo potlačeni občutki in spomini. Sodobna psihoanaliza, začenši z delom psihoanalitika Hymana Spotnitza, skuša obravnavati psihološke in čustvene probleme vseh vrst s pomočjo terapevtskega odnosa s psihoanalikom. Terapevtski proces se običajno osredotoča na pomoč bolniku pri prepoznavanju in razreševanju negativnih prepričanj in čustvenih vzorcev. Bolnike je idealno naučiti prepoznati psihološki izvor svojih čustvenih težav. Ko se proces psihoanalize nadaljuje, paciente na splošno vodijo k prepoznavanju svojih tipičnih reakcij na različne čustvene dogodke ter k zamenjavi samouničujočih ali destruktivnih reakcij in mehanizmov obvladovanja z bolj zdravimi, bolj pozitivnimi in koristnimi.
Psihoanaliza naj bi bila učinkovita zaradi fenomena, znanega kot transfer, pri katerem lahko pacient začne dojemati analitika, kot da zaseda vlogo avtoritete nad pacientom. Najpogosteje naj bi se bolniki počutili, kot da je analitik nadomestni starš. Ko se odnos med psihoanalitikom in pacientom poglablja, se verjame, da je analitik sposoben imeti vedno večji vpliv na pacienta. Ta vpliv naj bi povečal učinkovitost analitikovih prizadevanj za pomoč bolniku.