Tožnik, ki prevlada v svoji civilni sodni tožbi za odškodnino zoper toženca, se imenuje sodni upnik. Tožnik je označen kot upnik, ker je tožena stranka po sklepu sodišča pravno zavezana tožniku plačati morebitno prisojeno škodo. Za pridobitev statusa upnika mora tožnik najprej pridobiti sodbo, ki jo izda pristojno sodišče. Ko tožnik pridobi takšno sodbo na sodišču, lahko tožnik začne kateri koli od zakonsko dovoljenih postopkov izterjave po sodbi.
Potem ko je tožniku izrečena sodba, sodišče, na katerem je bila tožba obravnavana, praviloma izda vpis sodbe v spis. Da bi bil tožnik uradno razvrščen kot upnik, mora tožnik, ko je sodba uradno evidentirana, vložiti zahtevo za izvršbo. To je uradni dokument, ki priznava upnika kot tožnika in mu kot takemu daje pravico do posebne finančne odškodnine, ki je tudi navedena v tem dokumentu. Toženec v tej vrsti zadev je znan kot sodni dolžnik.
Upnik lahko zahteva zaplem premoženja ali bančnih računov dolžnika, zaplenitev njegove plače ali zastavno pravico na kateri koli nepremičnini, ki jo ima v lasti. V večini jurisdikcij mora upnik po sodbi pridobiti izvršbo na sodbo, preden lahko sproži takšna pravna sredstva za rubež po sodbi. Dejanje uporabe izvršbe kot podlage za rubež premoženja dolžnika po sodbi se običajno imenuje izterjava na izvršbo.
Zastavna pravica na nepremičnini dolžnika mora biti vpisana v krajevni register, v katerem se nahaja premoženje dolžnika. Zastavna pravica deluje kot oblak ali napaka na lastnini na nepremičnini. Preden se nepremičnina lahko proda ali prosto prenese, je treba zastavno pravico najprej razveljaviti s poplačilom zneska sodbe. Terjatve sodnega upnika imajo za namene razpolaganja s premoženjem stečajnega dolžnika prednost pred terjatvami nezavarovanih upnikov. Poleg tega, če je bila sodba, ki jo je pridobil tožnik, za goljufivo dejanje tožene stranke, lahko dolgovani dolg spada v eno od izjem pri odplačilu dolgov po določbah stečajnega zakonika.