Socialno ustrahovanje je namerno, ponavljajoče se in agresivno družbeno vedenje, ki je namenjeno škodi drugim. Ta vrsta vedenja na splošno vključuje verbalno zlorabo, ogovarjanje ali druga dejanja, ki povzročijo duševno in čustveno škodo ter socialno izolacijo žrtve. Šole, športne dejavnosti, fakultete, domače in službene situacije ter soseske so nekateri od krajev, kjer se tovrstno ustrahovanje pojavlja.
Cilj družbenega ustrahovanja je omalovaževanje in škodo drugemu posamezniku ali skupini. V srednji šoli, na primer, ustrahovanje lahko prevzame obliko draženja nepriljubljenih otrok. Zasmehovanje oblačil drugega otroka, norčevanje iz njegovega načina govora in norčevanje iz njegovih akademskih dosežkov ali njegove rase ali kulture so primeri vedenja, ki bi ga lahko nasilnež izkazal, da bi pridobil moč nad drugim otrokom.
Ta vrsta ustrahovanja se v nekaterih primerih prenaša v odraslo dobo. Takšno vedenje lahko najdemo med družinskimi člani, v delovnih situacijah, v družbenih skupinah na fakulteti in v dejavnostih v soseščini. Družbeno sabotiranje drugih s širjenjem govoric, nenehnim nagovarjanjem, kaj naj storijo, in kakršna koli druga vedenja, ki namerno povzročajo sram in ponižanje ter izvajajo nadzor nad drugimi, se lahko štejejo za primere.
Socialno ustrahovanje je običajno posledica kombinacije dejavnikov. Skoraj v vseh primerih nasilniku primanjkuje empatije do svojega ciljanega posameznika ali skupine. V nekaterih primerih se je tega vedenja naučil iz opazovanja drugih ali pa je bil morda že prej v življenju žrtev ustrahovanja. Ljubosumje je še en vzrok, pri katerem se posameznik počuti ogroženega zaradi lastnosti ali dosežkov drugega posameznika in se ukvarja z ustrahovanjem, da bi se počutil močnega in dominantnega.
Negativne posledice socialnega ustrahovanja so obsežne. Žrtve pogosto trpijo zaradi depresije, tesnobe, socialne izolacije in nizke samopodobe. Nekatere žrtve se zaradi izjemnih duševnih in družbenih pritiskov obrnejo na samomor ali zagrešijo umor. Posamezniki, ki so bili ustrahovani v otroštvu, lahko čustvene rane prenesejo v odraslo dobo, kar vodi v depresijo, socialno izolacijo in nezmožnost ustreznega odzivanja na nepravične situacije.
Za odpravo te vrste ustrahovanja je na splošno potreben skupinski trud. Podrejanje žrtve teži k ohranjanju krivice. Tisti, ki opazujejo vedenje, kot so učitelji, učenci, sodelavci, soigralci in družinski člani, morajo posredovati v imenu žrtve. Žrtve ne smejo čutiti, da je njihova odgovornost za boj proti zlorabi. Obvladovanje vedenja nasilnika je najučinkovitejše takoj, ko se pojavi, in težje, ko oseba najde podpornike in pridobi večjo družbeno moč.