Socialni kapitalizem je ekonomska filozofija, ki združuje senzibilnost kapitalizma za prosti trg z blaginjo socializma. V bistvu zavrača idejo, da mora biti družba socialistična ali kapitalistična, namesto tega namiguje, da je mogoče velike koristi za prosti trg pridobiti z vladnim upravljanjem makroekonomije. Relativno nov koncept, ki postaja vse bolj priljubljen v 21. stoletju, zagovorniki socialnega kapitalizma namigujejo, da že obstajajo številni socialnokapitalistični sistemi, ki služijo kot primer močnega potenciala, ki je vgrajen v to teorijo.
V tradicionalnem kapitalizmu večino dejanj narekuje rast in upadanje trga. Vlade naj bi imele čim manjšo udeležbo na trgu, da bi pustili svobodo podjetnikov, vlagateljev in zaposlenih nedotaknjeno. V tem modelu je dobiček motivacijski dejavnik za delo na vseh ravneh družbe. Slaba stran kapitalizma je, da lahko ustvari sistem, v katerem nekaj uspeva in veliko jih preživi, z dodatnim razredom tistih, ki ne zmorejo niti enega drugega. Tradicionalni kapitalizem se nagiba k preživetju najmočnejših in najbogatejših, ne glede na to, ali je to bogastvo ali sposobnost posledica naravnega talenta ali podedovanega položaja.
Socializem po drugi strani spodbuja enakost vseh ljudi, pri čemer uporablja strog vladni nadzor, da poskuša uveljaviti enakost. Po viziji Karla Marxa, očeta komunizma, bi idealna socialistična družba vsem ljudem dala enake možnosti, enako bogastvo in vzbujala občutek za skupno dobro nad osebnim napredkom. Na žalost ta teorija v praksi ustvarja sistem, zrel za korupcijo, v katerem imajo člani vlade ogromen nadzor nad vsemi drugimi državljani. Ker socializem ne obstaja v vakuumu, je možno tudi, da zasebni podjetniki osebno obogatejo na mednarodnem ali črnem trgu, kar izčrpava iluzijo enakih možnosti za vse.
Socialni kapitalizem želi združiti najboljše lastnosti vsakega sistema, hkrati pa ublažiti slabosti obeh. Programi, ki izpolnjujejo standard socialnega kapitalizma, vključujejo stvari, kot je državni nadzor nad plačami in delovnim časom; ukrepe, ki ščitijo nižje zaposlene, hkrati pa ne ovirajo neupravičeno poslovanje. Z uporabo vladne udeležbe za dvig možnosti zaslužka in življenjskega standarda najnižjih ekonomskih razredov si socialni kapitalizem dejansko prizadeva povečati tako udeležbo na trgu kot možnost tržnega dobička.
V večini teorij socialnega kapitalizma, ki se med seboj nikakor ne strinjajo, je vpletenost vlade sorazmerno povezana z ekonomskim položajem posameznika. Najmanj učinka makroekonomske politike bodo občutili posamezniki s srednjimi dohodki in premožni posamezniki, saj so veliko bolj podprti s prakso kapitalističnega trga. Posamezniki z nižjimi dohodki bi imeli koristi od socialnih programov, ki jih vodi država, kot so nizkocenovna zdravstvena oskrba ali programi usposabljanja za delo, saj je kapitalistični prosti trg nujno manj zaskrbljen za njihovo preživetje. S pomočjo ljudem v nižjih ekonomskih razredih bi vlada, ki sledi načelom socialnega kapitalizma, upala, da bo te posameznike dvignila v višji sloj družbe, kjer lahko preživijo v svobodnem tržnem gospodarstvu.
SmartAsset.