Socialistična laburistična stranka je bila politična stranka v Združenih državah, ki je spodbujala socialistično agendo in zagovarjala platformo za delavce. Stranka je kandidirala na vseh predsedniških volitvah od leta 1892 do 1976, vendar nikoli ni dosegla zmagovalca. Socializem v Združenih državah nikoli ni bil večinsko stališče, in čeprav so bili člani stranke zavezani temu, da bi to spremenili, so voditelji v začetku leta 2000 začeli čutiti, da jim primanjkuje finančne in javne podpore, da bi ostali pri taktu. Nacionalni urad skupine se je zaprl konec leta 2008 in od takrat je organizacija obstajala le na papirju. To ne pomeni, da danes noben politik v ZDA ne podpira socialističnih stališč; nekateri to storijo, vendar so njihove formalne povezave običajno z neko drugo in običajno večjo politično stranko.
Razumevanje političnih strank na splošno
V Združenih državah, tako kot v večini demokratičnih držav, politične dejavnosti običajno organizirajo stranke. Strankarski sistem je način združevanja ljudi s podobnimi prepričanji za seznamom točk dnevnega reda in spornih točk. Sodobno politično pokrajino v ZDA poganjajo predvsem republikanske in demokratske stranke, vendar narod deluje v večstrankarskem sistemu, tako da lahko ljudje iz katere koli pripadnosti, vsaj teoretično, osvojijo položaj in prevzamejo vladni nadzor. Socialistična laburistična stranka je bila vedno manjšinska stranka. Člani so se prijavili na številne različne volitve, tako regionalne kot državne. Morda zaradi majhnega števila članov niso mogli veliko vplivati, vsaj ne na širšo politično pokrajino.
Osnovna organizacija
Socialistična delavska stranka Združenih držav je bila najstarejša socialistična politična stranka v državi, dokler ni postala neaktivna. Stranka je bila ustanovljena leta 1876 kot Delavska stranka in je bila preimenovana leta 1877. Partija je prvotno pritegnila različne socialistične člane iz različnih okolij in miselnih šol, vendar je do leta 1890 sprejela skoraj izključno marksistični svetovni pogled.
Organizacija je imela predvsem obliko lokalnih sekcij, ki so se srečevale občasno, običajno pa je bil vrhunec dvoletni nacionalni konvenciji demokratično izvoljenih delegatov. Članstvo je bilo odprto za vse, ki so se strinjali s programom stranke, se strinjali, da bodo spoštovali njena načela in niso bili povezani z drugimi političnimi strankami.
Politična agenda
Politični program stranke, imenovan Program socialistične industrijske unije, je poskušal ustvariti brezrazredno družbo z razvojem marksistične razredne zavesti med delavci v različnih panogah. »Idealna družba«, ki so jo sprejeli člani, je določala, da bo vsa lastnina v kolektivni lasti, pri čemer bodo industrije in socialne službe delovale v dobro vseh in jih bo nadzorovala demokratično izvoljena vlada Socialistične industrijske unije. Program za dosego tega cilja je sledil socialističnemu mislecu Karlu Marxu pri osredotočanju na razredno zavest delavskega razreda. Misel je bila, da bi lahko delavski razred z razvojem kolektivne zavesti razvil politične in ekonomske institucije, ki bi mu omogočile, da prevzame oblast obvladujočemu kapitalističnemu razredu.
Cilji trgovine in dela
Zgodnji dnevi stranke so bili polni poskusov oblikovanja potrebnih političnih in gospodarskih institucij za izpolnitev svojega poslanstva. Stranka je poskušala Ameriško zvezo dela in druge sindikate spremeniti v militantne organizacije delavskega razreda v poznem 19. stoletju, vendar so prizadevanja na koncu propadla. Podprla je Socialistično trgovinsko in delovno zvezo in jo podpirala do leta 1905, ko se je zavezništvo združilo z industrijskimi delavci sveta.
Kmalu po združitvi so organizacijo prevzeli anarhisti. Leta 1908 so partijski voditelji pomagali ustanoviti novo Mednarodno industrijo delavcev sveta, ki se je kasneje preimenovala v Delavsko mednarodno industrijsko unijo. Pod tem imenom je delovala do leta 1924, ko je bila razpuščena. Po tej točki Socialistična laburistična stranka ni bila neposredno vključena v ustanavljanje zunanjih organizacij.
Vplivni voditelji
Stranka je imela v preteklih letih nekaj vplivnih članov, morda nobenega močnejšega od Daniela De Leona. De Leon je razvil program socialistične industrijske unije in bil od leta 1982 do njegove smrti leta 1914 urednik partijske politične revije The People. Stranka je sprejela ukrepe, da bi priznala De Leonove prispevke po njegovi smrti, a tudi pri tem je bila stranka pozorno poudaril, da je bil le eden izmed mnogih velikih socialistov in da se o stranki ne bi smelo predstavljati »kult osebnosti«.
Končni upad
Stranka je upadla v članstvu in dosegla skrajno nizko raven po koncu hladne vojne in stigmo, ki jo je konflikt prinesel tistim s komunističnimi in radikalnimi socialističnimi pogledi. Preostali člani stranke so 1. septembra 2008 zaprli nacionalni urad skupine in večino gradiva poslali v arhiv na Univerzo Duke in Državno zgodovinsko društvo Wisconsin. Kmalu zatem so se zaprle vse lokalne in državne pisarne. Stranka je takrat začela obstajati v celoti na papirju z upanjem, da bo nekoč oživila svoj finančni položaj in število članov.