Za razliko od večine pridevnikov, ki spreminjajo samostalnike, se za zamenjavo samostalnika uporablja snovni pridevnik. Ti pridevniki, ki jih pogosto vidimo v stari grščini in latinščini, se uporabljajo tudi v mnogih sodobnih jezikih. Vendar imajo omejeno uporabo v jezikih, kot je angleščina, ki ne označujejo spola, velikosti ali števila s spreminjanjem črkovanja samega pridevnika. Beseda »vsebinski« je latinskega izvora in pomeni »stoji namesto«.
Običajno je pridevnik beseda, ki spremeni samostalnik, da bi temu samostalniku zagotovila večji opis ali podrobnosti. Odvisno od jezika pridevniki običajno stojijo neposredno pred samostalniki, ki jih spreminjajo, ali za njimi. Na primer, v besednih zvezah »rumen avto« in »hitra lisica« sta besedi »rumena« in »hitro« pridevniki.
Vsebinski pridevnik pa ne spremeni samostalnika v stavku, ampak nadomešča samostalnik. Zato je snovni pridevnik mogoče uspešno uporabiti le, če zadevni samostalnik razumemo, ne da bi bil izrecno naveden. V latinščini, grščini in številnih sodobnih jezikih bo pridevnik sam ponudil informacije o samostalniškem spolu in številu s spremembo črkovanja. Samostalniški primer ali njegovo funkcijo v stavku lahko nakazuje tudi črkovanje pridevnika. Te spremembe črkovanja pomagajo podati informacije o zadevnem samostalniku, tudi če ni prisoten v stavku.
V angleščini pa pridevniki ne spreminjajo črkovanja glede na to, ali je samostalnik v ednini ali množini, niti ne kažejo spola. Brez izrecno navedenega števila in spola je uporaba snovnega pridevnika omejena. Kljub tej omejitvi se ti pridevniki še vedno pogosto uporabljajo. Samostalnik, ki se zamenja, se običajno razume kot množina in pomeni »ljudje« ali »stvari«, odvisno od celotnega konteksta stavka.
Na primer, v stavku »obstaja prepad med bogatimi in revnimi« sta tako »bogat« kot »reven« vsebinska pridevnika. Tukaj se nanašajo na ljudi in ne na stvari. Bralec določi pravilne samostalnike preprosto s pomočjo kontekstnih namigov in splošnega razumevanja, da se ljudje in ne predmeti običajno štejejo za bogate ali revne. V stavku »delamo, da ločimo dobro od zlega,« sta besedi »dobro« in »zlobno« vsebinska pridevnika. Tukaj lahko besede pomenijo ljudi ali stvari, in če jih vidimo v večjem delu, se bo bralec morda moral zanesti na kontekstne namige iz okoliških stavkov, da bi razumel, ali je avtor mislil na ljudi ali predmete.