Slovnična oseba je sklicevanje na osebo ali stvar v govorčevih ali pisčevih komentarjih. Govorec se lahko nanaša nase, neposredno na drugo osebo ali na drugo osebo. Slovnična oseba običajno vpliva na obliko glagola, uporabljenega v stavku.
Mnogi ljudje lahko bolje razumejo, kaj je slovnična oseba, če se sklicujejo na podoben koncept, uveden v literaturo, ki je znan kot stališče. Slovnična oseba se lahko imenuje prva oseba, druga oseba ali tretja oseba. Znana je kot deiktična referenca, ki je opredeljena kot beseda, ki označuje identiteto ali fizično lokacijo glede na perspektivo govorca.
V slovnici oseba, na katero se nanaša del govora, običajno stavek, veliko določa. V nekaterih primerih lahko glagoli sami zavzamejo mesto slovnične osebe, zlasti v tujih jezikih. Vendar pa je v angleščini slovnična oseba skoraj vedno omenjena, z možno izjemo, ki so sklicevanja na drugo osebo.
Slovnična oseba v prvi osebi je takrat, ko govornik govori o sebi. Lahko je tudi skupina ljudi, ki govorijo o sebi in tako lahko v ednini ali množini. “Imam denar,” je primer slovnične prve osebe.
Navedba slovnične osebe je lahko tudi v drugi osebi. To lahko vključuje uporabo besede »vi« v angleščini ali pa tudi ne. Če je kontekst jasen brez deiktičnega sklicevanja, se verjetno ne bo uporabljal. “Imate denar,” je primer druge osebe.
V tretji osebi sklicevanje na slovnično osebo obravnava tiste, o katerih govori govornik, ne pa neposredno. V angleščini pogoste besede, uporabljene v tretji osebi, vključujejo on, ona, to in oni. “Ona ima denar,” je primer tretje osebe. Če je referenca tretja oseba množine, se spremeni tudi oblika glagola, kot v primeru »Imajo denar«.
V mnogih primerih slovnična oseba v angleščini ne razlikuje v glagolskih oblikah. V primerih iz prejšnjih odstavkov se je glagolska oblika spremenila le enkrat, v tretji osebi ednine. To je posebnost angleškega jezika in je izjema od načina delovanja mnogih drugih jezikov. V mnogih jezikih se glagolske oblike spremenijo skoraj vsakič, ko se spremeni slovnična oseba.