Trompe L’oeil v francoščini pomeni “trik z očesom” in se nanaša na kateri koli slog medijev (običajno slikanje), ki je namenjen ustvarjanju optične iluzije, da bi preslepila gledalca. Najzgodnejši preostali primer trompe l’oeil je bil najden pri odkopavanju Pompejev in je star več tisoč let.
Najpogostejša iluzija, ustvarjena s trompe l’oeil, je lažna globina, ki se običajno doseže z uporabo številnih preprostih tehnik, vključno z:
Slikanje tihožitja, tako da pomanjkanje gibanja ne izda iluzije.
Postavitev slike na njeno naravno mesto – okna na pravi višini na stenah, vrata na razumnih mestih, plazenje rastlin na zunanji strani kamnitih struktur – da bi pogled lažje šel čeznje.
Uporaba plitke globine sence, da bi predmeti izgledali, kot da so dejansko prisotni v številnih svetlobnih pogojih.
Zagotavljanje, da se večji predmeti v delu ne končajo na koncu slike, kar zmanjša podzavestne znake, zaradi katerih možgani iščejo sliko.
Iluzija globine se je v baročnem obdobju veliko uporabljala za “odpiranje” zaprtih prostorov katedral in cerkva. Slikarji dneva bi oblikovali masivne stenske poslikave, ki prikazujejo odprte oboke (skupaj s poslikanimi stebri), ki gledajo na sončno obsijane valovite griče in travnike. Slog trompe l’oeil je arhitektom omogočil oblikovanje zaprtih prostorov, ki bi jih bilo mogoče razumno ogreti in zaščititi pred elementi, hkrati pa je omogočal občutek, da je človek v neposrednem stiku z naravnim svetom.
Zgodb o živalih, ki so slike trompe l’oeil zamenjale z resničnostjo, je veliko, od rimskih pisateljev, ki poročajo o pravih konjih, ki žvižgajo, do naslikanih konj, do ptic, ki poskušajo – in jim ne uspe – pristati na stenah vrat ali ptičjih kopališč. Te zgodbe so nedvomno pretirane, saj se večina živali močno zanaša na druga čutila kot vid, da prepoznajo predmete v njihovi neposredni okolici.
Vendar pa je ljudi zlahka preslepiti in obstaja veliko verodostojnih zgodb o ljudeh, ki so zamenjali trompe l’oeil za pravo stvar. Zgodovinar Vasari pripoveduje o likovnem tekmovanju v Italiji, na katerem sta se dva umetnika potegovala za naziv največjega slikarja. Ena je razkrila sliko sadja, tako realistično, da so bližnje ptice priletele in kljuvale sliko ter poskušale pojesti hrano. Sodnik se je nato obrnil k drugemu slikarju in mu naročil, naj svojo sliko razkrije tako, da odmakne zavese, ki so jo prikrivale. Drugi slikar se je zmagoslavno nasmehnil, saj so bile same zavese njegova slika – tako realistična, da so preslepile vse prisotne.
Medtem ko globina ostaja najbolj priljubljena in dobro znana oblika trompe l’oeil, obstajajo tudi druge. Da Vinci je izumil posebno obliko trompe l’oeil, znano kot anamorfoza (»spremeni obliko« v grščini), pri kateri je slika naslikana s pretirano perspektivo, tako da je, gledano z mnogih točk, komaj prepoznavna kot subjekt. Če ga gledamo s pravilne perspektive, pa se zdi, da ima popolna razmerja. Najbolj znan primer tega sloga je na stropu cerkve Gesu v Rimu. Velik X označuje mesto na tleh, od koder je predviden pogled na strop. Ta slog omogoča slikarju, da se prilagodi situacijam, kjer najpogostejši vidni kot ne bo čelni, pri čemer ohrani želena razmerja, ne glede na to, kako ekstremen je lahko kot. Cestne označbe (ki označujejo stvari, kot je “Stop Ahead”) bi lahko obravnavali kot precej vsakdanji primer anamorfoze.
Trompe l’oeil je v zadnjem stoletju doživel ponovni vzpon priljubljenosti, saj so ga številni arhitekti uporabljali za pomoč pri odprtih prostorih ali preprosto za oblačenje modelov. V Združenih državah in po svetu je veliko tekmovanj, ki nagrajujejo najboljšo umetniško uporabo trompe l’oeil. Morda so najbolj razširjeni bolj pragmatični trompe l’oeil, kot so tisti, ki naj bi ustvarili iluzijo umetnega zaključka, craquelure ali lesene obloge na predmetih, ki sicer niso okrašeni.