Slab papir je izraz, ki se v finančnem svetu uporablja za opis neke vrste dolžniškega instrumenta, pri katerem obstaja izjemno veliko tveganje neplačila. Takšno posojilo ponuja izdajatelj, ki je lahko korporacija ali celo lokalna ali nacionalna vlada, brez kakršnega koli zavarovanja. Kot tak je slab papir izjemno tvegan za vlagatelje, ki ne bi imeli odškodnine, če izdajatelj ne plača. Da bi zainteresirali vlagatelje za te vrste instrumentov s fiksnim donosom, jih morajo izdajatelji pogosto prodati z diskontom in pripisati višje obrestne mere, kot bi bile povezane z zavarovanim dolgom.
Ko podjetje ali druga institucija potrebuje sredstva za poslovanje ali kakšno novo pobudo, se pogosto obrnejo na vlagatelje kot vir tega financiranja. Vlagatelji lahko tem institucijam dajo posojila z nakupom obveznic ali drugih dolžniških instrumentov, namenjenih vračanju fiksnega dohodka v obliki plačil obresti. Če izdajatelj dolga ne more ponuditi nobenega zavarovanja, vlagatelji prevzamejo veliko tveganje, če izdajatelj ne bi izpolnil obveznosti. Te vrste dolžniških instrumentov so znane kot slab papir.
Vlagatelji, ki iščejo visoke nagrade od denarja, ki ga vložijo, bi lahko bili v skušnjavi, da bi tvegali na slabem papirju. Deloma je to zato, ker se te naložbe običajno kupujejo z diskontom v primerjavi z drugimi podobnimi instrumenti. Poleg tega bodo morda morali izdajatelji zvišati obrestne mere, da bi privabili vlagatelje in pridobili potrebne ugotovitve.
Vlaganje v slab papir ima resne pomanjkljivosti. Posebna značilnost takšnih instrumentov je, da zanje ni zavarovanja. Zaradi tega so v bistvu nezavarovana posojila, kar pomeni, da morajo vlagatelji upati, da bodo izdajatelji izpolnili svoje dolžniške obveznosti. Če se to ne zgodi, vlagatelji ne morejo storiti ničesar, da bi povrnili kapital, ki so ga prvotno vložili. Posledično potencialno visoke nagrade spremljajo tveganja, ki bi lahko odtehtala te nagrade.
Večino izdaje slabega papirja opravijo družbe, ki so izpostavljene velikemu tveganju neplačila. Zaradi tega so ta podjetja na splošno obremenjena s slabimi bonitetnimi ocenami s strani agencij, ki jih spremljajo. Vlagatelje je tako mogoče na podlagi nizke ocene navesti na možnost, da bi bila naložba precej tvegana. Najslabši od teh dolžniških instrumentov lahko povzročijo izjemno škodo ne le posameznim vlagateljem, ampak tudi celotnim gospodarstvom.