Skupni peronealni živec se veje iz ishiadičnega živca v predelih kolena, natančneje pa izhaja iz L4, L5, S1, S2. Živec omogoča fizično občutenje in gibanje spodnjih nog, prstov in stopal, zato velja za izjemno pomembnega. Veže se okoli unarnega živca in zagotavlja sposobnosti dvigovanja, raztezanja in gibanja. Stimulira mišico Peroneus brevis in Peroneus longus. Prav tako se razveja in skupaj s površinskim peronealnim živcem tvori stranski korteks fibule. Bolniki, ki trpijo zaradi disfunkcije skupnega peronealnega živca, trpijo za motnjo, znano kot periferna nevropatija.
Takšno stanje se lahko razvije, če oseba poškoduje skupni peronealni živec zaradi neke vrste poškodbe ali travme v predelu kolena. Ni neznano, da so drugi dražljaji disfunkcije posledica nošenja visokih škornjev, prekrižanja nog med sedenjem ali pritiska na koleno med globokim spanjem. Najpogosteje so bolniki, ki dobijo takšno motnjo, nepravilno suhi. To je še en razlog, zakaj je v takih primerih nujno zagotoviti ustrezno prehrano.
Glavna težava, ki se pojavi po poškodbi peronealnega živca, je njegovo počasno in mukotrpno okrevanje. Medicinske manipulacije, ki so na voljo, vključujejo kirurški šiv in dekompresijo. Slednji v bistvu povezuje veje živca s pravo mišico, ki jo stimulirajo.
Če niso poškodovani, so skupni peronealni živci večnamenski. Pomagajo ljudem pri hoji naravnost, zagotavljajo moč v predelu gležnjev in stopal ter zagotavljajo občutljivost v spodnjem delu noge. Zato ob poškodbah ne podpirajo teh funkcij in bolniki se pritožujejo nad oslabelostjo gležnjev, stopal in prstov ter hojo z naporom. Znano je, da se v takih primerih pojavi tudi otrplost.
Prednosti zdravega skupnega peronealnega živca vključujejo tudi nadzor nad specifičnimi mišicami spodnjih nog. V nasprotnem primeru se izgubi ves mišični tonus in sposobnost nadzora tega področja, kar bo na koncu povzročilo degeneracijo mišičnega tkiva.
Bolniki, ki trpijo zaradi stanj, povezanih z okvarjenim delovanjem skupnega peronealnega živca, ga morajo spremljati, da bi motnjo opazili v zgodnjih fazah razvoja. O vsakem sumu na to stanje se je treba pogovoriti s pacientovim zdravnikom.