V ameriškem civilnem pravosodnem sistemu se odškodninsko pravo nanaša na situacije, ko protipravno ravnanje ene stranke povzroči škodo drugi. Odškodninsko ravnanje, priznano po zakonu, lahko temelji na dejanjih, ki so bodisi naklepna bodisi malomarna. Primeri namernih kaznivih dejanj so obrekovanje, napad ali napad, goljufija in vmešavanje v pogodbena ali koristna razmerja druge stranke. Odškodninsko dejanje iz malomarnosti se nanaša na tiste okoliščine, v katerih bo po zakonu ena oseba, ki je dolžna skrbeti za drugo, odgovorna za kakršno koli škodo, ki bi jo njena malomarnost povzročila oškodovancu.
Odškodninsko dejanje iz malomarnosti je mogoče opredeliti kot neupoštevanje posameznikove razumne previdnosti, da bi se zavaroval tako pred nevarnostmi, za katere je bilo znano, da povzročajo možno škodo, kot tudi pred tistimi, za katera bi moral posameznik vedeti, da ustvarijo nerazumno tveganje za škodo tretjim osebam. Za prevlado v odškodninski tožbi iz malomarnosti mora tožnik s prevlado dokazov dokazati, da je bila tožena stranka malomarna ali da v danih okoliščinah ni ravnala z ustrezno skrbnostjo. Tožnik mora tudi dokazati, da je zaradi malomarnosti tožene stranke nastale njegove poškodbe in da je zaradi tega utrpel poškodbe ali ugotovljeno škodo. Malomarnost zajema vrsto vzrokov za pravne tožbe, vključno s telesnimi poškodbami, zdravniškimi napakami in tožbami glede odgovornosti za izdelke.
Obstaja več pritrdilnih obramb, ki jih lahko toženec uveljavlja zoper odškodninski zahtevek iz malomarnosti. Dve najbolj izstopajoči sta prevzem tveganja in prispevajoča malomarnost. Prevzem tveganja je tožena stranka, ki zatrjuje, da se je tožnik zavedal nevarnosti oziroma nevarnosti, a je kljub temu ravnal nepremišljeno, tako da morebitnih poškodb ni mogoče šteti, da jih je povzročila tožena stranka. Primeri lahko vključujejo nepremišljeno vedenje ob znani nevarnosti, kot je kajenje ob bencinski črpalki ali uporaba kovinske lestve ob prisotnosti električnih vodov.
Tožena stranka lahko kot obrambo uveljavlja sodno malomarnost, če je bila tožnikova lastna malomarnost neposredni vzrok za njegove poškodbe. Primeri lahko vključujejo tožnika, ki je bil udeležen v prometni nesreči, vendar je bil v času incidenta vinjen. Ugotovitev, da je porota prispevala k malomarnosti, lahko prepreči odškodninsko tožbo iz malomarnosti tožnika. V nekaterih jurisdikcijah je bila doktrina običajnega prava o prispevajoči malomarnosti nadomeščena z zakonsko shemo primerjalne malomarnosti. Po teoriji primerjalne malomarnosti bo porota ocenila – v odstotkih – znesek, za katerega je bil tožnik odgovoren za lastne poškodbe, in morebitna prisojena škoda se bo ustrezno zmanjšala.