Situacijska etika, znana tudi kot situacijska etika, je teorija, ki temelji na veri o uporabi etičnih načel v različnih situacijah. Pristop, ki ga je prvotno zamislil Joseph Fletcher v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, je skušal kvalificirati etične odzive na način, ki je dovoljeval odredbi, ki jo najdemo v krščanski Novi zavezi, da ljubimo vse ljudi, da nadomesti vse druge moralne imperative, kadar je prisotno očitno protislovje. Fletcher, škofovski duhovnik, je ljubezen opredelil z grško besedo “agape” in uporabil dobesedne prevode brezpogojnega, absolutnega in univerzalnega kot osnovo za vrsto ljubezni, ki jo je treba uporabiti za vse vidike človeške interakcije.
Krščanska etična teorija, ki jo je oblikoval in spodbujal Fletcher, je bila usmerjena v odmik od legalističnih in antinomskih pristopov, ki so jih našli v številnih različnih krščanskih tradicijah. Situacijska etika je presegla bledo legalističnih uporab zapovedi in zakonov, ki jih najdemo v zgodovinskem krščanskem kanonu, pri čemer je opozorila, da čeprav je v zakonih veliko dobrega, ni nujno, da bi lahko obravnavali vse možne variacije verige dogodkov. Na primer, medtem ko krščanski kanon vsebuje veliko odredb, ki prepovedujejo umor drugega človeškega bitja, bi lahko veljala situacijska etika, ko se umor zgodi zaradi samoobrambe ali preprečevanja škode ljubljenim.
Situacijska etika se razlikuje tudi od antinomskega pristopa k etiki. Pri antinomski etiki je malo ali nič priznanja že obstoječih zakonov, ki bi služili kot osnova za sprejemanje etičnih odločitev. Namesto tega je treba vsako situacijo obravnavati neodvisno od kakršne koli uporabe etike, ki se je zgodila v podobnih situacijah v preteklosti. Situacijska etika nasprotno priznava obstoj osnovnih zakonov, ki zagotavljajo okvir za sprejemanje vrednotnih sodb med dejanjem, ki ga blaži Zlato pravilo krščanstva.
Do neke mere lahko trdimo, da situacijska etika predstavlja sredino med skrajnostmi legalističnih in antinomskih izrazov etike. Za razliko od legalistične uporabe moralnih kodeksov situacijska etika dopušča možnost, da lahko določena situacija zahteva odziv, ki ni dobro opredeljen z obstoječimi zakoni ali zapovedmi. Hkrati zagotavlja večjo kohezijo in strukturo v procesu definiranja in razvoja etičnega kodeksa, saj obstajajo zapovedi in zakoni, ki pomagajo oblikovati osnovo za določitev najboljšega odziva na dano situacijo.
Koncept situacijske etike je vplival na številne krščanske denominacije, saj zaradi tega pristopa ni treba zanašati na tradicijo ali dobesedne besede v kanonu Svetega pisma, da bi zagotovili natančen odziv na sodobno življenje. Namesto tega motivira posameznike, da razumejo zakone in zapovedi v kontekstu in zgodovinskem okolju, od koder so prišli, ter določijo, v kolikšni meri so lahko usklajeni z Jezusovo zapovedjo, naj ljubijo vse ljudi.