Sistem elektronskih zdravstvenih kartotek je sistem, ki je zasnovan za elektronsko shranjevanje zdravstvenih kartotek. Shranjevanje zdravstvenih kartotek v digitalni obliki ima številne prednosti, ki so privedle do vse večje uporabe sistemov elektronskih zdravstvenih kartotek po vsem svetu, številne vlade pa so uvedle obsežne programe, ki so namenjeni spodbujanju zdravstvenih ustanov, klinik in posameznih zdravnikov k pretvoriti v digitalne zapise. Elektronske evidence so promovirali tudi nekateri zagovorniki pacientovih pravic.
V sistem elektronskih zdravstvenih kartotek se podatki o pacientu vnašajo elektronsko, namesto da se hranijo v papirni tabeli. Te informacije lahko vključujejo vse, od e-poštnih sporočil, ki si jih izmenjajo izvajalci oskrbe za izmenjavo informacij o pacientu, do zapisov o posebnih diagnozah, receptih in postopkih, skupaj z rezultati laboratorijskega dela ter zapiski iz fizičnih pregledov in interakcij s pacientom. V bistvu bi lahko vse, kar vključuje pacienta, prijavilo v sistem elektronskih zdravstvenih kartotek, pri čemer imajo nekateri sistemi vmesnike tako za paciente kot za zdravnike, kar pacientom omogoča tudi beleženje podatkov.
Velika prednost elektronskega shranjevanja informacij je, da postane veliko bolj prenosljiva. Pacient z elektronsko zdravstveno kartoteko bi zlahka zamenjal izvajalca, nujnemu medicinskemu osebju posredoval koristne informacije in poiskal drugo mnenje. Elektronski zapisi lahko tudi natančno zbirajo informacije na enem mestu, kar zmanjša vprašanje napak pri zdravilih, napačne komunikacije in drugih težav, ki se lahko pojavijo, ko so pacientovi zapisi razpršeni po več datotekah in bazah podatkov. Elektronsko vodenje evidenc lahko olajša tudi zaračunavanje s programsko opremo za medicinsko zaračunavanje, ki je povezana s sistemom elektronske zdravstvene dokumentacije.
Ena največjih težav pri elektronskih zdravstvenih kartotekah je skrb za varnost. Podatki o pacientih so zaupni in sistemi evidenc morajo razviti načine za zaščito pacientov, tako da njihova zdravstvena kartoteka ne bo ogrožena. Velika težava je tudi združljivost med platformami. Če na primer dve zdravstveni pisarni uporabljata različne sisteme elektronskih zdravstvenih kartotek, izmenjava podatkov med obema sistemoma morda ne bo mogoča. Podobno imajo lahko sistemi težave pri pretvorbi ali branju datotek, ki so jih napisale starejše različice sistema ali različni programi.
Zasnova sistema elektronske zdravstvene dokumentacije mora biti celovita, z veliko prostora za rast, sistemi pa morajo upoštevati tudi pomisleke posameznih uporabnikov. Nekateri zdravniki in medicinske sestre so zelo odporni na uporabo elektronskih sistemov, krivulja učenja pa je lahko strma za ljudi brez računalniških izkušenj.