Široki denar velja za najbolj vključujoče sredstvo za merjenje stanja ponudbe denarja v določeni državi ali na svetovnem trgu. Glede na vse vrste finančnih informacij se širok denar šteje za najbolj celovito sredstvo za ugotavljanje resničnega finančnega stanja države ali trga. Razumevanje širokega denarja lahko bistveno vpliva na odločitve vlagateljev, da razmislijo o naložbah v obliki obveznic in drugih vrednostnih papirjev, ki so pomembni za ta trg.
Obstaja več dejavnikov, ki vplivajo na pravilen izračun širokega denarja. Izračun vključuje vse oblike gotovine ali kovancev, ki jih ima javnost v dani državi ali na trgu. Poleg teh fizičnih valut bo širok denar vključeval tudi vse bankovce, ki jih ima tudi javni sektor. To bo vključevalo bankovce, ki jih trenutno hranijo poslovne banke, pa tudi organizacije, ki delujejo na neinstitucionalnem denarnem trgu. Denar, ki se nahaja v skladih za upravljanje gotovine, majhnih vezanih depozitih in repo čez noč, vse to vpliva na končni izračun širokega denarja.
V bistvu obstajata dva razreda ali kategorije, ki se uporabljata za združevanje različnih finančnih sredstev, ki so vključena v izračun širokega denarja. Prva kategorija se imenuje M1. Ta kategorija bo vključevala stanje na tekočih računih, vse nedavne pologe na tekoči račun, gotovino in kovance, ki so v obtoku, ter morebitne potovalne čeke, ki so trenutno v obtoku. M2 je druga kategorija, ki vključuje široko paleto sredstev, ki se lahko štejejo za likvidna, saj jih je mogoče zlahka pretvoriti v gotovino z veliko lahkoto. Ti dve kategoriji sredstev skupaj tvorita osnovo za ekonomski kazalnik, ki velja za zanesljivo sredstvo za napovedovanje sprememb stopnje inflacije v danem gospodarstvu.
Razumevanje stanja širokega denarja v državi ali na trgu je bistveno za nalogo prepoznavanja priložnosti za ustvarjanje dobička z naložbami. Ker služi kot kazalnik prihodnjega finančnega stanja na trgu, širok denar pomaga vlagatelju določiti, katere vrste tveganj so sprejemljive tako kratkoročno kot dolgoročno, in se izogne situacijam, ko se element tveganja šteje za nesprejemljivega zaradi predvidenih gospodarskih razmerah.