Sintetična zavarovana dolžniška obveznost (CDO) je večplasten izvedeni finančni instrument, zasnovan predvsem za namene prenosa kreditnega tveganja. Omogoča razpršeni skupini vlagateljev, da pridobijo izpostavljenost naboru dolžniških instrumentov za pridobitev dobička. Izvedeni finančni instrument pomeni, da izhaja iz referenčnih/osnovnih sredstev, v tem primeru pa so to različni dolžniški instrumenti. Pri sintetični transakciji CDO se referenčna sredstva ne prenesejo na vlagatelje. To pomeni, da prevzamejo vsa tveganja, povezana s produktom, ne da bi imeli v lasti osnovna sredstva.
V bistvu je CDO neka vrsta zavarovanja s premoženjem (ABS), ki je lahko podprta z različnimi dolžniškimi instrumenti, kot so različne vrste obveznic, bančna posojila, vrednostni papirji, zavarovani s stanovanjskimi hipotekami, in še veliko več. Če je združenje sestavljeno iz instrumentov vrste obveznic, se CDO imenuje zavarovana obvezniška obveznost (CBO). CDO je označen tudi kot zavarovana posojilna obveznost (CLO), če je osnovni bazen sestavljen iz bančnih posojil. Izvedeni finančni instrument CDO se prodaja vlagateljem tako kot kateri koli drug dolžniški vrednostni papir.
CDO se nadalje obdeluje, da se ustvari sintetični CDO, ki je podprt s kreditnim izvedenim finančnim instrumentom, kot je zamenjava kreditnega neplačila (CDS). Običajno je CDS ustvarjen kot zavarovalna polica. Banka bo na primer izdala mešanico hipotek, obveznic in drugih vrst dolgov številnim posameznikom in/ali institucijam. Banka bo nato od vlagatelja kupila CDS kot zaščito za preprečevanje morebitnih kreditnih dogodkov v zvezi s temi dolgovi, ki vključujejo neplačila, zavrnitev, prestrukturiranje in drugo. Banka bo izplačala periodično ali enkratno plačilo premije, kot je določeno med njo in prodajalci CDS oziroma vlagatelji, v primeru kreditnega dogodka pa naj bi vlagatelji povrnili izgubo.
Sintetični CDO je mogoče prilagoditi različnim skupinam vlagateljev z različnimi nagnjenji k tveganju. To pojasnjuje več ravni tveganja in donosa, ki so prisotne v strukturi sintetičnega CDO. Donos je sorazmeren s prevzetim tveganjem; to pomeni, da je nizko tveganje enako nizki donosnosti, visoko tveganje pa bo verjetno ustvarilo visok donos. Poleg tega, ker so te ravni razmeroma razporejene po vrstnem redu, od varne do bolj tvegane, bodo vlagatelji, ki prevzamejo manj tveganja, plačani pred tistimi, ki prevzemajo več tveganja. Poleg tega se lahko izkupiček od prodaje vrednostnih papirjev CDO usmeri v druge manj tvegane vrednostne papirje.
Tisti, ki upravljajo in/ali tržijo CDO, se imenujejo sponzorji. Glede na posebno motivacijo sponzorja bo sintetični CDO dodatno vrezan v bilančni CDO ali arbitražni CDO. V prvem primeru si sponzorji prizadevajo odstraniti premoženje iz svoje bilance stanja. Banke uporabljajo to metodo tudi za znatno zmanjšanje kapitalske zahteve, ki jo nalaga uredba. Pri arbitražnem CDO je njihov cilj pridobiti nadomestilo za upravljanje sredstev CDO in/ali zbrati dobiček iz razlike med stroški financiranja osnovnega premoženja in morebitnim dodatnim donosom, ki se iz tega uresniči.
Prav tako bo sintetični CDO običajno posrednik med enim ali več prodajalci zaščite in enim ali več kupci zaščite, kar ima za posledico še bolj zapleteno strukturo. V bistvu so vlagatelji prodajalci kreditnega zavarovanja, na nasprotni strani posla pa kupci. Vlagatelji prejmejo premije od kupcev zavarovanj, kupcem pa bodo v primeru kreditnega dogodka plačali škodo, ki nastane.
Obstaja tudi nišni sintetični CDO izdelek, imenovan CDO z enim obrokom, imenovan tudi CDO po meri. Ta transakcija je sama po sebi zelo zasebna in zelo prilagojena, da ustreza željam vlagatelja. Poleg tega obstaja merilo, imenovano tehtani povprečni bonitetni faktor (WARF), ki se uporablja za merjenje kakovosti osnovnega premoženja na trgu CDO.