Sindrom prevaranta je izraz, ki se uporablja za opis dvoma vase, ki ga nekateri uspešni in nadarjeni ljudje čutijo kljub temu, da so prejeli pohvalo, napredovanje ali druga zaslužena priznanja. Takšni posamezniki naj bi imeli premalo zmožnosti ponotranjitve lastnih dosežkov. Poznan tudi kot sindrom goljufije, ta pojav ni uradno priznan kot psihološka motnja, niti ni vključen v četrto izdajo Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj, ki ga je izdalo Ameriško psihiatrično združenje. Kljub temu je to izraz, ki sta ga leta 1978 skovala dva klinična psihologa in ostaja uporaben način za označevanje tistih, ki menijo, da si ne zaslužijo svojih dobro zasluženih uspehov.
Pauline Rose Clance in Suzanne Imes sta zaslužni, da sta leta 1978 v raziskovalnem članku skovali besedno zvezo »sindrom prevaranta« ali »fenomen sleparja«. Študirali so skupino zelo uspešnih žensk, ki so pridobile doktorat ali so bile drugače priznane za svoje akademske in poklicne dosežke.
Raziskovalci so ugotovili, da kljub uspehom in priznanju kolegov veliko žensk ni čutilo nobenega notranjega občutka dosežka in zadovoljstva. Namesto tega so mislili, da v resnici niso tako inteligentni ali nadarjeni, kot so mislili vsi drugi. Z drugimi besedami, označili so se za sleparje, ki imajo koristi od neumne sreče.
Ta začetna študija je mnoge pripeljala do povezovanja sindroma prevaranta z uspešnimi ženskami. Ker so bile mnoge od teh žensk v manjšini na svojih izbranih področjih, je bilo njihovo prepričanje, da so sleparice, pripisano njihovi dovzetnosti za občutek, kot da ne pripadajo. Posledično bi svoje dosežke pripisali sreči, napaki ali precenjevanju svojih talentov. Nadaljnje raziskave so pokazale, da so moški skoraj tako nagnjeni k razvoju sindroma prevaranta kot ženske in da je ta izkušnja še posebej pogosta med podiplomskimi študenti.
Nekdo, ki je dovzeten za sindrom prevaranta, se ne bo počutil ponosnega ali zadovoljnega, ko bo nagrajen za svoje dosežke. Ko mu ponudijo zasluženo napredovanje, se lahko počuti, kot da je prišlo do napake, in je lahko prepričan, da je neuspeh zagotovljen, še preden poskusi. Namesto da sprejme čestitke drugih, se ta oseba lahko odzove tako, da poudari lastne talente, svoj uspeh pripiše sreči ali izjavi, da si je v resnici ne zasluži.
Kar se morda zdi kot pretirana ponižnost, je v resnici iskren občutek, dvom vase in nezmožnost priznavanja lastnih talentov in sposobnosti. Oseba s sindromom prevaranta verjame, da se vsi okoli njega motijo ali zavajajo. Tak posameznik se lahko celo opraviči za svoje dosežke in ponudi izgovore, ki ovirajo njegovo trdo delo. Ti ljudje se pogosto bojijo, da bodo izpostavljeni kot sleparji ali goljufi, kot se sami vidijo.
Pomemben vidik sindroma prevaranta je, da so takšne samoponižujoče misli in pripisovanja sreči ali napaki popolnoma brez zaslug. Posameznik, ki se sooča s tem pojavom, je običajno zelo inteligenten, delaven in spoštovan na svojem področju. Ta nezmožnost objektivnega vrednotenja ali ponotranjenja dosežkov je značilnost sindroma prevaranta.
To stanje običajno postane očitno po nekaj sejah individualne ali skupinske terapije. Pogosto je to dobro varovana skrivnost, ki zahteva občutek zaupanja, da jo razkrije. Skupinska terapija je lahko še posebej uporabna, ko poskušamo opozoriti posameznika na nerealnost njenega dvoma vase, ker zanikanje pozitivne povratne informacije pogosto postane takoj jasno. Terapevtski cilj je pridobiti posameznika, da prepozna ta vzorec vedenja in ga nadomesti z vzorcem samopotrjevanja.