Simonija je kaznivo dejanje prodaje zakramentov, svetih predmetov ali svetih storitev verske narave. V nekaterih primerih lahko simonija vključuje tudi prodajo opreme visoke cerkvene službe v zameno za denar ali quid pro quo s strani duhovščine po naročilu zavetnikov ali župljanov. Za rimskokatoliško cerkev se simonska dejanja najpogosteje nanašajo na prodajo vpliva tistih, ki imajo visoke cerkvene funkcije v zameno za denar. Izraz »simonija« izhaja iz Simona Magnusa, človeka, ki se pojavlja v svetopisemskem poročilu Apostolskih del. V računu je Magnus ponudil učencem denar v zameno za možnost trditi, da njegove roke ponujajo dobrot Svetega Duha vsem, česar se je dotaknil.
V 11. stoletju se je Rimskokatoliška cerkev lotila programa reform, s poudarkom na izboljšanju moralnih in etičnih praks svoje duhovščine po vsem svetu. Ta pobuda se je imenovala gregorijanska reforma in je obravnavala množico cerkvenih praks in navad. Ena od zadev, ki je bila v središču te pobude, je bil skupni zločin simonije, kjer so duhovniki na vseh ravneh trgovali z verskimi storitvami. Čeprav je bila gregorijanska reforma sestavljena iz dveh velikih zbirk dekretov, je bila simonija obravnavana le v enem od njih – Libertas Ecclesiae. Po uveljavitvi tega odloka je simonija veljala za hudo kaznivo dejanje zoper integriteto Cerkve.
Simony ni omejena na rimskokatoliško cerkev niti izključno zločin proti njej. Dejanje plačila zakramentov se je dogajalo v številnih verskih redih in sektah v skoraj vsakem obdobju skozi zgodovino. V Anglikanski cerkvi je na primer anglikanski red doživel številne zločine, ko je pokvarjena duhovščina prodajala zakramente ali odvezo v zameno za denar župljanov. Čeprav je angleško pravo dejanje obravnavalo kot kaznivo dejanje, sekularna sodišča tega časa niso pogosto odločala o takih zadevah. To je posledica dejstva, da se je takšno kaznivo dejanje štelo za stvar cerkvene sodne prakse in ne za zadevo, ki ustreza splošnemu običajnemu pravu.
Začenši z Wormsovim konkordatom v Nemčiji iz 12. stoletja je simonija kot zločin postala manj predmet kaznovanja posvetnih vlad, čeprav se še danes šteje za kaznivo dejanje. Dejansko zločin že skoraj tisočletje ni imel znatne pravne kazni in celo Cerkev danes le redko razsoja takšne zadeve. V primerih, v katerih se ugotovi, da je prišlo do simonije, je kršitelj podvržen izgubi cerkvene službe in kakršnega koli plačila, ki je potrebno za zagotovitev, da kršitelj ne bo imel koristi od prekrška. Običajno ni izrečena nobena dodatna kazen ali kazen.