Šesti čut je čut, ki presega konvencionalno sprejetih pet fizioloških čutov za vid, sluh, vonj, okus in dotik. Mnogi ljudje uporabljajo izraz za opis posebej občutljivega občutka intuicije ali zaznave, ki ljudem omogoča napovedovanje dogodkov ali zaznavanje subtilnih namigov, ki jih drugi pogrešajo. Ljudje včasih opisujejo tudi ekstračutno zaznavanje (ESP) kot šesti čut, pri čemer poudarjajo idejo, da je po naravi paranormalno.
Pravzaprav so raziskovalci odkrili več fizioloških čutil poleg dobro znanih petih. Na primer, ekvilibriocepcija, človeški občutek za ravnotežje, se včasih imenuje šesti čut. Raziskovalci so odkrili tudi posebno strukturo v nosu, imenovano vomeronazalni organ, za katerega se zdi, da sprejema specifične hormonske signale. Leta 1999 so raziskovalci na Harvardu predlagali, da so ljudje morda na neki točki svoje evolucijske zgodovine komunicirali s hormonskimi signali.
Razen pravih fizioloških šestih čutov, nekateri ljudje verjamejo, da bolj efemerna različica tega čuta ljudem omogoča napovedovanje prihodnosti, včasih z različno stopnjo uspeha. Ko ima nekdo na primer še posebej previden slut, lahko nekdo reče, da ima »šesti čut«. Uporablja se tudi za razlago paranormalnih pojavov, kot je jasnovidnost, verjetna sposobnost videti v prihodnost. V tem smislu lahko ljudje uporabljajo tudi izraz “drugi pogled”, da ga opišejo.
Številne študije so bile izvedene na področju ekstračutnega zaznavanja, da bi odkrili, ali ljudje res lahko napovedujejo stvari ali ne. Večina teh študij je prišla do zaključka, da šesti čut v smislu napovedi ali slutnje, ki je ni mogoče razložiti z racionalnimi sredstvi, ne obstaja. Vendar so nekateri ljudje zelo dobri pri prepoznavanju subtilnih namigov v situaciji, ki jih lahko uporabijo v svojo korist, ljudje z manj dojemljivimi osebnostmi pa bi to spretnost lahko zamenjali za nekaj paranormalnega.
Eden najpogostejših dokazov, ki so bili zbrani v podporo ideji o šestem čutu, je apokrifna zgodba o prijatelju prijatelja, ki je »dobel slab občutek« in je ukrepal po tem, da se je izognil neki nesrečni usodi. To je primer kognitivne pristranskosti, znane kot potrditvena pristranskost, zaradi katere ljudje zavržejo podatke, ki ne potrjujejo njihovih prepričanj. Za vsak slab občutek, ki se obrestuje, imajo ljudje veliko več slabih občutkov in slutnj, ki nikoli ne pomenijo nič, a nanje pozabijo in se osredotočijo na tistega, ki je potrdil njihovo vero v nenavadno intuicijo.